Appeal dismissed; conditional claim rejected as administrator may deny unproven claims despite pending conditions.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka (ki predstavlja sklep o stroških) potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zmotno je stališče pritožnika, da bi upravitelj moral priznati prijavljeno pogojno terjatev, četudi meni, da le-ta ni utemeljena. Pritožnik tudi nima prav, ko pravi, da je za prijavo pogojne terjatve bistveno le, da obstoji odložni pogoj za nastanek terjatve, saj je tudi sama terjatev lahko sporna. Sodišče, pri katerem teče pravda zaradi ugotovitve obstoja prerekane pogojne terjatve, se zato lahko ukvarja tudi z vprašanjem obstoja same terjatve, ki je sicer pogojna.

Tožeča stranka z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti pravice do vložitve ugovora, kot to zmotno meni, v danem primeru ne bi pridobila. Pridobila pa bi pravico do vračila neutemeljeno zarubljenih sredstev, že s samo razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil:

„1. Ugotovi se, da obstaja pogojna terjatev tožeče stranke A. d. o. o., proti toženi stranki, stečajnemu dolžniku X d. o. o. - v stečaju, v višini 28.659,79 EUR za zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2013 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške tega postopka, kot jih bo odmerilo sodišče, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“

Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.853,06 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je bilo odločeno o stroških tožene stranke (in ki predstavlja sklep), pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 28.659,79 EUR s pripadki utemeljevala s trditvami, da je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavila pogojno terjatev v navedeni višini, ki bo nastala pod odložnim pogojem, da bo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 5. 4. 2013, glede sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29137/2013 z dne 5. 3. 2013, razveljavljeno. Omenjeni znesek naj bi ji bil zaradi neutemeljeno izdanega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti zgoraj navedenega sklepa o izvršbi (potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti) zarubljen in nakazan toženi stranki. Trdila je, da bo v primeru, v kolikor bo njenemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ugodeno, zoper sklep o izvršbi lahko vložila ugovor. V primeru ugoditve njenemu ugovoru pa ji bo zoper toženo stranko nastala obveznost vračila zarubljenih sredstev.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi ji z uresničitvijo odložnega pogoja (razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti) nastala terjatev do tožene stranke. Med drugim je ugotovilo, da je bilo o predlogu tožeče stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi VL 29137/2013 z dne 5. 3. 2013 že pravnomočno odločeno. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo predlog tožeče stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je bila zavrnjena, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1919/2014 z dne 2. 7. 2014.

7. Iz navedenega izhaja, da odložni pogoj, na katerega nastop je tožeča stranka vezala nastanek svoje prijavljene pogojne terjatve za vračilo zneska 28.659,79 EUR s pripadki ni nastopil, čemur pritožnik ne oporeka. Trdi pa, da bi upravitelj, v kolikor je bil prepričan v to, da tožeča stranka s svojim predlogom ne bo uspela, tožničino pogojno terjatev moral priznati, saj se nato pogoj dejansko ni izpolnil in je pogojna terjatev tožeče stranke prenehala. Pritožnik trdi, da je tožeči stranki zato neutemeljeno povzročil stroške tega postopka, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje stroškovno neutemeljena.

8. Zmotno je stališče pritožnika, da bi upravitelj moral priznati prijavljeno pogojno terjatev, četudi meni, da le-ta ni utemeljena. Pritožnik tudi nima prav, ko pravi, da je za prijavo pogojne terjatve bistveno le, da obstoji odložni pogoj za nastanek terjatve, saj je tudi sama terjatev lahko sporna. Sodišče, pri katerem teče pravda zaradi ugotovitve obstoja prerekane pogojne terjatve se zato lahko ukvarja tudi z vprašanjem obstoja same terjatve, ki je sicer pogojna.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka trdila, da ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložila, da bo to lahko storila, v kolikor bo njenemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ugodeno, ter da ji bo v primeru, v kolikor bo ugodeno njenemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, nastala zoper toženo stranko terjatev na vračilo zarubljenih sredstev. Vendar pa tožeča stranka z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti pravice do vložitve ugovora, kot to zmotno meni, v danem primeru ne bi pridobila, kar je tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno pripomnila. Pridobila pa bi pravico do vračila neutemeljeno zarubljenih sredstev, že s samo razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, česar pa niti ni trdila. Tožeči stranki tako glede na trditve, kakršne je podala, ni mogoče pritrditi, ko pravi, da upravitelj ne bi smel prerekati njene prijavljene pogojne terjatve.

10. Sodišče prve stopnje se je sicer res ukvarjalo z vprašanjem obstoja prijavljene pogojne terjatve izven okvira trditvene podlage pravdnih strank, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

11. Ker torej stroški te pravde niso nastali po krivdi upravitelja (prim. 156. člen ZPP), le-ta pa je, kot se je izkazalo, terjatev upnika tudi utemeljeno prerekal, zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov pravdnega postopka ni utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je torej pravilna.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka (ki predstavlja sklep o stroških) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k rešitvi le-te (prvi odstavek 155. člena ZPP).