Appeal allowed; piercing corporate veil under ZP Art. 140a requires one-person company status, absent here.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Tožbeni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 103.590,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1999 dalje do plačila." Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 42.792,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2000 do plačila.

[JEDRO]

Določba 140. a člena ZP v konkretnem primeru ne more biti pravna podlaga za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Ta določba namreč neomejeno solidarno odgovornost družbenika za obveznosti podjetja (ob pogoju, da je ta s svojimi dejanji ali mešanjem svojega premoženja in premoženja podjetja ustvarjal pri drugih videz gospodarske identičnosti s podjetjem) veže le na enoosebne zasebne družbe. Navedeni pogoj za uporabo določbe 140.a člena ZP tako ni izpolnjen. Drugačnih odločilnih dejstev za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti na podlagi splošnih določb obligacijskega prava pa tožeča stranka niti ni zatrjevala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku tolarsko protivrednost zneska 5.000 DEM po tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v nemških markah, vendar ne po višji obrestni meri kot 8 odstotkov od 28.8.1990 dalje do plačila in znesek 701.492,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.8.1993 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo in mu povrniti njegove pravdne stroške v višini 114.547,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in pri tem priglasila pritožbene stroške. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, ta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Navedla je, da je sodišče ocenilo, da se je pravni posel odvijal med tožnikom in podjetjem L. p.o. kot prodajalcem, kar naj bi bilo znano obema strankama. Vsi dokazi v zvezi s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje pa po oceni pritožnika dokazujejo tudi to, da toženec s svojim ravnanjem očitno ni ustvarjal pri tožniku videza gospodarske identičnosti s podjetjem. Tožeča stranka je zgolj pavšalno navajala, da naj bi toženec mešal svoje zasebno premoženje z obrtno dejavnostjo in ustvarjal videz gospodarske identičnosti s podjetjem L. p.o. Tudi glede zneska 5.000 DEM je bilo pojasnjeno, da je ta znesek predstavljal priliv podjetja. Da je tožnik tožbo vložil zoper toženca osebno, je očitno posledica dejstva, da je tožbo vložil po tem, ko je ugotovil, da v stečajni masi ni dovolj premoženja za poplačilo v tem postopku uveljavljane terjatve. Navedel je tudi, da v konkretnem primeru, ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta podjetje ustanovila zakonca L., tudi ni podlage za uporabo določbe 140.a člena Zakona o podjetjih - ZP.

Izpodbijana sodba se pri ugotavljanju, ali je toženec s svojim ravnanjem ustvaril pri tožniku videz gospodarske identičnosti s podjetjem L. p.o., sklicuje na navedbe tožnika, češ da naj bi toženec ves čas ravnal kot zasebnik in kot da on odgovarja za izvršene posle, in ne le njegovo podjetje. Ta ugotovitev pa je v nasprotju s tisto, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, kdo je s kom sklenil posel.

Sicer pa je bilo izvedeniško mnenje v stečajni zadevi St 32/91 izdelano za potrebe stečajnega postopka. Povzeto besedilo je vzeto iz konteksta, sodišče pa ga tudi ni ocenilo. Dejstvo, da se je M. L. osebno večkrat pojavljal v obveznostih kot dobavitelj ni nič posebnega, saj je s tem kreditiral lastno podjetje. Tako ni jasno, v čem se tožencu lahko očita, da je zlorabil svoje podjetje zato, da bi škodoval drugim pogodbenikom, prav tako pa ni jasno, v čem se meša premoženje toženca in podjetja L., če stroji, ki jih je dal drugim strankam niso bili usposobljeni za delo. Ni pa niti jasno, kakšno zvezo imajo prizidki k njegovi hiši in asfalt pred hišo s predmetno pravdo. Nadalje tudi ni mogoče sprejeti upravičenosti grajanja napak stroja tožnika, ki jih je ta podal povsem enostransko, čeprav je toženec povedal, da je dobavljeni stroj delal. Tako tudi ni mogoče slediti obrazložitvi sodbe, da je tožnik upravičeno razdrl pogodbo.

Sicer pa je tožnik tožbo vložil dne 19.8.1993, in tudi če je bilo razdrtje pogodbe upravičeno, je svoje pravice izgubil zaradi poteka enoletnega roka glede na 500. člen ZOR. Nenazadnje pa je tožnik prejel stroj, ki ga še vedno ima in z njim dela. Tožnik bi torej dobil stroj in še vrnjena oplemenitena sredstva, za takšno obogatitev tožnika pa gotovo ni podlage v 140.a členu ZP.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bil pravni posel sklenjen med tožnikom kot kupcem in podjetjem L. p.o. kot prodajalcem, tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, zato jih pritožbeno sodišče ocenjuje za pravilne.

Kljub gornji ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje ugodilo še spornemu delu tožbenega zahtevka tožeče stranke, in sicer ob uporabi instituta spregleda pravne osebnosti, ki ga je ob času sklenitve pogodbe opredeljeval 140. a člen Zakona o podjetjih (v nadaljevanju ZP). V tej smeri je tako sledilo trditvam tožeče stranke (list. št. 48 v spisu), kjer je ta uveljavljala solidarno odgovornost toženca za obveznosti podjetja, ker je bil "toženec edini dejanski lastnik zasebnega podjetja in je povsem očitno z mešanjem njegovega zasebnega premoženja iz obrtne delavnice ustvarjal videz gospodarske identičnosti s podjetjem L. p.o.".

Vendar pa je tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozorila na to, da v konkretnem primeru določba 140. a člena ZP ne more biti pravna podlaga za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Ta določba namreč neomejeno solidarno odgovornost družbenika za obveznosti podjetja (ob pogoju, da je ta s svojimi dejanji ali mešanjem svojega premoženja in premoženja podjetja ustvarjal pri drugih videz gospodarske identičnosti s podjetjem) veže le na enoosebne zasebne družbe. V konkretnem primeru pa sta podjetje L. p.o. ustanovila dva družbenika, kar je razvidno tako iz podatkov v sodnem registru, ugotovitev v tej smeri pa je iz mnenja izvedenca V. C. v zadevi St 32/91 povzelo tudi sodišče prve stopnje. Navedeni pogoj za uporabo določbe 140.a člena ZP tako ni izpolnjen. Drugačnih odločilnih dejstev za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti na podlagi splošnih določb obligacijskega prava pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Pritožbi tožene stranke je bilo zato ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP).

Glede na to pa tudi niso pomembne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, ali je tožena stranka s svojimi dejanji ali mešanjem svojega premoženja in premoženja podjetja ustvarjala pri drugih videz gospodarske identičnosti s podjetjem (po določbi 140. a člena ZP).

Kljub temu pa pritožbeno sodišče v zvezi s temi ugotovitvami dodaja, da tudi sicer takšne ugotovitve pritožbenega sodišča ne bi pripeljale do istega materialnopravnega zaključka, kot je bil tisti, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje.

Spregled pravne osebnosti predstavlja izjemo od načelne ločenosti med premoženjem pravne osebe in njenimi pripadniki. Sama kršitev pogodbenih obveznosti, oškodovanje drugega in obhajanje zakona s strani pravne osebe, ki jih je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje, zato še ne predstavlja tiste podlage, iz katere je mogoče uveljavljati spregled pravne osebnosti. Zahteva se namreč posebna vrsta zlorabe, to je da se je določeno nedopustno stanje ustvarilo prav z zlorabo pravne osebe. Za takšen materialnopravni zaključek pa po oceni sodišča druge stopnje v konkretnem primeru ni podlage.

V tej zadevi je namreč tožeča stranka vtoževala vrnitev kupnine za stroj, ki naj ne bi imel lastnosti, ki mu jih je prodajalec (to je podjetje L. p.o. ) zagotavljal, zaradi česar je tožeča stranka pogodbo razdrla (po 3. točki 1. odst. 488. člena ZOR). Kljub ugotovitvam sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pa ni mogoče prezreti, da je podjetje L. p.o., katerega eden od ustanoviteljev je bil toženec, tožeči stranki (in ostalim kupcem) izročilo avtomatski stroj za vakumiranje tipa L.. Ta stroj pa naj bi imel po trditvah tožeče stranke (ki jim je sodišče prve stopnje v celoti sledilo) stvarne napake. Za materialnopravni zaključek sodišče prve stopnje, da naj bi prav te stvarne napake na strojih podjetja L. p.o. tožencu prinašale nedopustne koristi, ustvarjene z zlorabo pravne osebe, pa v ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zadostne podlage. Ni namreč mogoče zaključiti, da bi se zaradi stvarnih napak na teh strojih tožena stranka okoristila na način, ki bi opravičeval uporabo instituta spregleda pravne osebnosti.

Sprememba izpodbijane odločbe je narekovala, da pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena ZPP). Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo naslednje potrebne pravdne stroške (1. odst. 155. člena ZPP), ki jih ji je dolžna povrniti tožeča stranka (po 1. odst. 154. člena ZPP) v skupnem znesku 103.590,00 SIT, ki predstavljajo: - stroške za odgovor na tožbo v višini 400 točk po tar. št. 15 stare O.T., - stroške za plačilo takse za odgovor na tožbo v višini 657 točk po 2. odst. tar. št. 1 ZST, - stroške za zastopanje na naroku dne 20.9.1994 v višini 200 točk (1. odst. tar. št. 16 prej veljavne O.T.) in za porabljeni čas dodatnih 10 točk (1. odst. 13. člena prej veljavne O.T.), - za odsotnost iz pisarne 40 točk (3. odst. 13. člena prej veljavne O.T.), - za kilometrino le 791,00 SIT po 5. odst. 14. člena prej veljavne O.T. in ob upoštevanju cene za en liter bencina v višini 73,20 SIT na dan 20.9.1994 ter 36 kilometrov na razdalji Ljubljana - Grosuplje - Ljubljana, - za končno poročilo stranki in poročilo stranki v zvezi z dne 26.10.1994 vloženim pravnim sredstvom skupaj 10 točk (po 6. odst. tar. št. 35 prej veljavne O.T.

- za poštne in administrativne stroške skupaj 300,00 SIT, - za sestavo pritožbe z dne 26.10.1994 400 točk (1. odst. tar. št. 17 prej veljavne O.T.), Za dne 2.9.1999 vloženo pritožbo, s katero je tožena stranka v celoti uspela, pa ji je priznati naslednje potrebne stroške v skupnem znesku 42.792,50 SIT, ki predstavljajo: - za poročilo stranki 10 točk po O.T. (4. odst. tar. št. 33 sedaj veljavne O.T.) - za poštne in administrativne stroške 150,00 SIT, - za sestavo pritožbe z dne 2.9.199 400 točk (1. tar. št. 16 sedaj veljavne O.T.), - za plačilo 19 % DDV za odvetniške stroške za dne 2.9.1999 vloženo pritožbo v višini 6.808,50 SIT.

Pri odmeri stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo vrednost točke 87,40 SIT po O.T. in 15,00 SIT po ZST.