Appeal dismissed; claimant lacks legal interest due to late bankruptcy claim filing under transitional laws.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Do 1.4.1994 je veljal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/89 - Ur.l. SFRJ, št. 84/89). Ta zakon ni posebej določal roka, do katerega je bilo potrebno terjatev v stečajnem postopku prijaviti, ampak je bilo možno na podlagi 126. člena zakona terjatve prijaviti vse do konca naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve. Samo prijavo terjatve, ki je na sodišče prispela po tem roku, je moral stečajni senat zavreči, to pa je pomenilo, da se terjatev pri razdelitvi stečajne mase ni upoštevala. Ker je stečajni upravitelj z dopisom z dne 29.3.1999 sodišče obvestil, da tožnik do glavne razdelitve stečajne mase ni prijavil nobene terjatve, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vodenje spora nima več pravnega interesa, pravilna, zato je njegovo tožbo utemeljeno zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika, ki jo je proti toženi stranki vložil 13.2.1994. Proti sklepu sodišča prve stopnje se z laično pritožbo pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje njegove tožbe ni vzelo v obravnavo vse dokler rok terjatve pri toženi stranki ni potekel.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo glede na pritožbene razloge tožnika in po uradni dolžnosti, skladno z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in določbo 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), ali so bile na prvi stopnji storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77 ter pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe je pravilna. Sodišče prve stopnje je tožnikovo tožbo zavrglo iz razloga, ker tožnik svoje terjatve do tožene stranke ni prijavil v stečajnem postopku in zato nima pravnega interesa za uveljavljanje sodnega varstva.

Nad toženo stranko se je stečajni postopek začel 7.10.1993. Skladno z 196. členom Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Uradni list RS, št. 67/93 - 52/99), ki je začel veljati 1.1.1994, so se postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljevali po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Do 1.4.1994 je veljal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL/89 - Uradni list SFRJ, št. 84/89). Ta zakon ni posebej določal roka, do katerega je bilo potrebno terjatev v stečajnem postopku prijaviti, ampak je bilo možno na podlagi 126.

člena zakona terjatve prijaviti vse do konca naroka za obravnavanje osnutka glavne razdelitve. Samo prijavo terjatve, ki je na sodišče prispela po tem roku, je moral stečajni senat zavreči, to pa je pomenilo, da se terjatev pri razdelitivi stečajne mase ni upoštevala. Ker je stečajni upravitelj z dopisom z dne 29.3.1999 sodišče obvestil, da tožnik do glavne razdelitve stečajne mase ni prijavil nobene terjatve, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik za vodenje spora nima več pravnega interesa, pravilna. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da je tožbo tožnika vzelo v obravnavo šele, ko je rok za prijavo terjatve pri toženi stranki potekel.

Sodišče ni dolžno ves čas postopka paziti ali se je in kdaj se je nad stranko v postopku začel stečajni postopek in nato nasprotno stranko pozivati naj pravočasno prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, ker bo v nasprotnem primeru prekludirana. Pri uveljavljanje svojih pravic mora primerno skrbnost pokazati tudi stranka sama. Tudi v primeru, da bi tožnik svojo terjatev pravočasno prijavil v stečajnem postopku in bi bila ta procesna predpostavka glede pravnega interesa izpolnjena, bi se še vedno postavilo vprašanje, ali ima tožnik pravico do sodnega varstva glede na določbo 84.

člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 - 66/93). V tem členu je določeno, kdaj je dovoljeno sodno varstvo v postopku izbire kandidata. Na podlagi tega člena lahko oseba, ki meni, da je bil pri objavi oz. razpisu izbran kandidat, ki ne izpolnjuje objavljenih pogojev ali je bil kako drugače prekršen postopek za izbiro prijavljenih kandidatov, v roku 15 dni po prejemu sklepa o izbiri kandidata, zoper tak sklep ugovarja. Iz vložene tožbe izhaja, da tožnik zahteva sodno varstvo iz razloga, ker tožena stranka o njegovi prijavi na prosto delovno mesto ni odločila.

V takem primeru bi tožnik lahko uveljavljal sodno varstvo le, če bi najprej zahteval varstvo pravic pri toženi stranki, da pa je tožnik to storil, iz podatkov v spisu ne izhaja. Prav tako tožnik ne bi imel sodnega varstva po 84. členu ZTPDR, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da na prosto delovno mesto ni bil izbran noben kandidat. Delodajalec med prijavljenimi kandidati namreč ni dolžan opraviti izbire, ampak lahko odloči, da se na prosto delovno mesto ne izbere noben kandidat. Tudi tega ali je bil izmed prijavljenih kandidatov sploh kdo izbran iz sodnega spisa ni mogoče ugotoviti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena ZPP/77. ZPP/77, ZTPDR in ZPPSL/89 je pritožbeno sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).