Supreme Court dismisses appeal for legal protection due to failure to substantiate procedural violations in the complaint.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, ampak tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih tudi ustrezno obrazložiti v postopku s pritožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojeni R. T. spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen eno leto in tri mesece zapora. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan oškodovani gospodarski družbi plačati znesek 128,79 EUR. Sodišči prve in druge stopnje sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega in pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo sta obsojenčeva zagovornika vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Vrhovna državna tožilka je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), navedla, da kršitve iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih zatrjujeta zagovornika, niso podane. Očitke, ki jih obramba sedaj zatrjuje v okviru uveljavljanja kršitve kazenskega postopka, je v pritožbenem postopku uveljavljala v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ni zatrjevala nezakonitosti dokaza. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, tem razlogom pa je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.

4. Obsojenec in zagovornika se o odgovoru državne tožilke niso izjavili.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po prvem odstavku 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti trdita, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje nezakoniti, ker sta bili storjeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku istega člena. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP po oceni zagovornikov predstavlja zbiranje in način zavarovanja dokazov na mestu kaznivega dejanja, ki ni bilo izvedeno v skladu z zakonskimi določbami in pravili stroke, zato dokazov v zvezi s krvavim madežem na okvirju vrat, ni mogoče uporabiti. Zatrjujeta tudi, da obstaja o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbi v postopku in med temi samimi listinami o madežu na okvirju vrat. Ne strinjata se z zaključki v pravnomočni sodbi o obstoju tega madeža ter o presoji izpovedb policistov. Poudarjata, da policist K., ki je sodeloval pri ogledu in sestavil zapisnik, na glavni obravnavi ni bil zaslišan, zaslišan je bil le v preiskavi, policist Z., ki je sestavil fotoalbum pa v postopku ni bil zaslišan kot priča.

7. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zagovornika navedenih kršitev postopka ni sta uveljavljala. V pritožbi sta uveljavljala kršitev kazenskega zakona ter se zavzemala, da se dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje. V preostalem delu pritožbe sta uveljavljala pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, izpodbijala pa sta tudi odločbo o kazenski sankciji. Pregled pritožbe in sodbe sodišča druge stopnje je tako pokazal, da zagovornika nista uveljavljala razlogov, to je bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in tudi ne drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Iz zakonskega besedila petega odstavka 420. člena ZKP je razvidno, da mora biti redno pravno sredstvo izčrpano ne le formalno, to je z njegovo vložitvijo, ampak tudi materialno, to je vsebinsko. Slednje pomeni, da mora vlagatelj kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, konkretizirati in jih tudi ustrezno obrazložiti v postopku s pritožbo. Tega pa zagovornika nista storila, saj razlogov, ki jih uveljavljata v zahtevi o kršitvah kazenskega postopka, v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje nista uveljavljala. Ker zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogojev iz petega odstavka 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče navedb o kršitvah ni obravnavalo.

8. Navedbe zagovornikov: da bi samo z zaslišanjem policistov K. in Z. sodišče lahko razčistilo vse okoliščine o ogledu kraja kaznivega dejanja in najdbi krvnega madeža; da za sklep, da je krvni madež obstajal, ne zadostuje izpovedba policista na glavni obravnavi in izpovedba policista K. (izpovedba te priče je bila prebrana v soglasju s strankami na podlagi določbe drugega odstavka 340. člena ZKP na glavni obravnavi); da bi moralo biti zabeleženo, da je prišlo do poškodb fotografij oziroma, da izdelava fotografij ni bila mogoča; da bi se morali sodišči opredeliti do dejstva, da dokazov, razen izpovedb prič o obstoju madeža, ni, tudi v povezavi z obsojenčevim zagovorom in njegovim pojasnilom, kako je nastal madež na pokrovu motorja tovornega vozila; da če bi se obsojenec poškodoval pri vlamljanju v objekt, bi bile krvave sledi tudi na ograji, ki naj bi jo preplezal pri vlomu v trgovino; da gre za indično sodbo, ki jo je sodišče gradilo na tem, da je bil obsojenec od leta 2006 že večkrat kaznovan, kar je bilo dovolj za oceno, da izvedeni dokazi z gotovostjo dokazujejo, da kaznivega dejanja ni mogel izvršiti nihče drug kot obsojenec, predstavljajo nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjujeta, da odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo zakona, niso pravilno ugotovljena.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

10. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, oprostilo plačila sodne takse.