Court dismisses appeal in workplace injury case where employer failed to secure storage equipment properly.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je tožeča stranka dokazala škodni dogodek in opustitev delodajalca, mora zavarovalnica plačati škodo tožeči stranki. Tožnica je delala v skladišču, ko se je sprožilo stojalo za perilo zaradi premika težišča, udarilo v lestev, ki je padla na tožničino glavo. Delodajalec mora naložiti stvari v skladišču tako, da so naložene stabilno in ne padejo. Da je bilo ravnanje delodajalca pravilno, bi morala dokazati tožena stranka, kar ji ni uspelo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 2.500,00 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče ni ugotovilo, zakaj je lestev padla. Zmotno meni, da ni pomembno, kaj je vzrok za padec lestve, toženka meni, da je vzrok pomemben zaradi zatrjevanega obstoja protipravnosti zavarovanca tožene stranke. Sodišče je nekritično verjelo tožnici, da se ni dotaknila ne stojala ne lestve. Sodba nima razlogov zakaj sodišče verjame tožnici. Sodišče je zavrnilo ugovor tožene stranke, da ni mogoče, da stojala in lestev padejo sama od sebe. Čeprav nihče ni videl dogodka, so delavci govorili, da je lahko tožnica zadela stojalo ali lestev. To je povedala priča A. A. Pričevanje tožnice in priče B. B. je neskladno. V. je videla skladišče neposredno po dogodku. Tožnica je trdila, da se je odprl spodnji zložen plastičen del stojala, ki je zadel lestev. B. pa je izpovedala, da je po dogodku videla, da so bile lestve na tleh, stojala pa so bila na lestvah. Povedala je tudi, da so bila stojala zapakirana. Sodišče bi moralo s stopnjo gotovosti ugotoviti vzrok. Zato je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Življenjsko je pričakovati, da stvari v skladiščih ne stojijo v ravni vrsti in niso pritrjene ali pripete. Zmotno sodišče sklepa, da so bile stvari naložene nestabilno. Nobenega pravila ni, kako morajo biti stvari v skladišču zložene. Zavarovanec tožene stranke je gotovo zadostil kriteriju pričakovane skrbnosti. Tudi doma pospravimo stojalo tako, da ga naslonimo na neko steno ali zid. Tudi lestvi sta bili pospravljeni na primeren in običajen način. Zato je sodišče napačno ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke. Ni bilo nobene opustitve dolžnega ravnanja. Tudi če sledimo sodišču, da se je po določenem času spremenilo težišče stojal ali lestve, to ne predstavlja protipravno ravnanje tožene stranke. Zadeva je bila varna. Gre za naključje. Posledično izpodbija stroške.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da je priča B. potrdila tožničine izpovedbe. V kritičnem dnevu se je zgodil še en dogodek, da se je prevrnila paleta s sokovi in je bila tožnica napotena, da to pomije.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka trdi, da sodba nima razlogov o elementu protipravnosti ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje ima o tem elementu, ki je potreben za nastanek odškodninske obveznosti, razloge v točki 6 in 7. Protipravnost pa je obrazložena v točki 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine izpovedbe in izpovedbe priče B. ugotovilo, da je tožnica po nalogu delodajalca morala počistiti polite sokove in da je bil voziček s politimi sokovi oddaljen od lestve in stojala vsaj 2 do 3 m. Ugotovilo je, da se tožnica ni ne s telesom ne s čem drugim dotikala lestve ali stojala in da je padec lestve sprožilo stojalo za perilo, saj so bila postavljena nestabilno in so padla. Tožnica je dokazala, da ni bilo okoliščine, ki bi pripeljale do padca stojala in lestve na njeni strani in da stojalo in lestev niso mogli kar tako pasti. Sodišče je zato sklepalo, da so bila stojala in lestev postavljena nestabilno, da so zato padla, ker jih je nekdo pred tem prestavil ali so bila prej slabo postavljena in so stala dalj časa, da je njihovo težišče bilo prestavljeno in so se podrla. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da ima zavarovanka tožene stranke dolžnost, da v svojem skladišču shranjuje predmete na tak način, da prepreči nastanek takšne škode. Pravilno se je oprlo na splošno načelo OZ o prepovedi povzročanja škode in tudi pravilno sklepa, da delodajalec tožnice mora zagotoviti varne pogoje za delo (ZVZD-1, Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS 43/2011). Po petem odstavku 1. člena mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje pri delu v skladu s tem zakonom, drugimi predpisi in smernicami. Ko pa gre za opustitve, je sodna praksa že zavzela stališče, da ni treba, da je opustitev posebej predpisana z zakonom. Dovolj je, da sodišče ugotovi, kot je v tem primeru ugotovilo, da delodajalec ni hranil predmete na tak način, da bi preprečil padec težjih predmetov, ki so tožnico poškodovali. Gre za skrbnost gospodarstvenika o tem, kako se skladišči blago(1). Enako določa 45. člen ZDR.

6. Tožena stranka meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, zakaj je stojalo oziroma lestev padla. Pri tem spregleda, da je tožnica dokazala škodni dogodek, da je poškodba v vzročni zvezi z dogodkom oziroma, da je bila poškodovana, ko je lestev padla na njeno glavo. Pač pa je dolžnost tožene stranke po določbi prvega odstavka 131. člena OZ, da dokaže, da je škoda nastala brez krivde zavarovanca tožene stranke. Odškodninska odgovornost delodajalca se namreč tudi presoja po splošnih določbah OZ na podlagi Zakona o delovnih razmerjih (179. člen ZDR).

7. Sodišče je sledilo izpovedbi tožnice in priče B. Ko se je tožnica poškodovala, je bila sama; vendar je priča B. potrdila, da je videla kraj dogodka malo pred in malo po nesreči in da je oddaljenost razlitih sokov in vozička ter položaj lestve in stojal za perilo bila takšna, da tožnica ni mogla s telesom ali čim drugim zadeti v te predmete. Pritožba trdi, da je tožnica trdila, da se je odprl spodnji zložen plastičen del stojala, ki je zadel lestev in da je priča B. izpovedala, da je videla po dogodku, da so bile lestve na tleh, stojala pa na lestvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni v tem zaporedju opravilo dokazne ocene, kot to sedaj prikazuje pritožba. Sodišče je le ugotovilo, zakaj verjame tožnici. Pritožbi pa je treba tudi odgovoriti, da ni korektno iztrgati posamezne stavke iz izpovedb tožnice in priče B., ne da bi presojali celotne izpovedbe. Priča je res izpovedala, da so bile lestve na tleh, stojala pa na lestvah (list. št. 71). Priča ni povedala, da bi videla, da je najprej padla lestev, nato pa stojala. Priča je povedala: „Pač, ko so stojala tako stala, stojala so pa nekako tako in je lestva dol padla, ta stojala so pa tako ruknila.“ Iz tako povedanega stavka ni mogoče razbrati, kot trdi pritožba, da sta bili izpovedbi v takem delu različni, da ni mogoče, da bi prišlo do dogodka tako, kot je zatrjevala tožnica in kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je izpovedala in sodišče je ugotovilo, da je padec lestve sprožilo stojalo za perilo in da je to po padcu ležalo na lestvi. To pomeni, da razlike med izpovedbo v bistvenem delu ni.

8. Tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in trdi, da nihče ni videl škodnega dogodka in da so delavci govorili, kar je potrdila priča A., da je tožnica sama zadela v stojalo ali lestev. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da res nihče ni videl dogodka (ne priča A., ne B.). Vendar je priča B. bila neposredno pred dogodkom in po dogodku in je izpovedala, kje je bil voziček s sokovi, kjer je bila tudi luža, katero je morala počistiti tožnica. Zato se je utemeljeno oprlo na izpovedbo priče B.

9. Pritožba trdi, da bi za pravilno uporabo materialnega prava sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kaj je tožena stranka oziroma njen zavarovanec, naredil narobe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo to opustitev v točki 7 do 9. Zato sodba ima razloge o pravno relevantnih dejstvih in tudi je ugotovila vse elemente, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti. Pač pa toženi stranki ni uspelo ekskulpirati ravnanja zavarovanca, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožena stranka ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede višine tožničine škode. Zato je pritožbeno sodišče ta del sodbe presojalo le po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

10. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (353. člen ZPP). Izrek o pravdnih stroških temelji na določbi 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča pa z navedbami iz odgovora ni pripomogla k rešitvi te zadeve.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 207/2014, II Ips 58/2014 in sodbe naštete pri teh odločbah.