Appeal dismissed; child support calculation excludes child allowance if it triggers a change in social benefits.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoj strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Določitev preživnine v tem postopku je takšna sprememba, ki jo bo morala tožnica sporočiti centru za socialno delo in bo vplivala na višino otroškega dodatka. To pomeni, da otroškega dodatka ni mogoče upoštevati pri določitvi preživnine, če pa bo prav ta hkrati pogojevala njegovo spremembo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mladoletni otrok A. A., roj. ..., zaupa v vzgojo in varstvo tožnici, toženec pa je dolžan zanj od 1. 9. 2015 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 160,00 EUR. Višji preživninski zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Z izpodbijano sodbo je določilo tudi stike med tožencem in mladoletnim otrokom ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da preživnino zniža na 130,00 EUR. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da oceni preživninskih izdatkov tožnice ni nasprotoval, saj je že v odgovoru na tožbo navedel, da so ti stroški pretirani. Tudi če bi otrokovi mesečni izdatki zares znašali 245,00 EUR, pa je sodišče glede na premoženjske razmere staršev in dejansko oskrbo otroka napačno razdelilo preživninsko breme. Toženec ima stike z mladoletnim otrokom dejansko vsakodnevno. V tem času zanj skrbi. Skrb za otroka je zato med starša približno enako porazdeljena. Tudi preživninsko breme bi bilo zato treba enako porazdeliti. Sodišče tudi ni ravnalo prav, ko je pri tožencu upoštevalo kot prihodek regres za letni dopust in stroške prevoza in prehrane, pri tožnici pa teh dodatkov ni prištelo k njenim prihodkom. To pomeni neenako obravnavanje pravdnih strank. Res ni predlagal nobenega dokaza, koliko plačuje svojemu stricu za bivanje pri njem, vendar pa bi lahko sodišče že po prosti presoji zaključilo, kakšni so stroški za preživljanje odrasle osebe. Meni tudi, da bi bilo potrebno od skupaj ugotovljenih stroškov za preživljanje sina odšteti otroški dodatek v višini 27,40 EUR in šele razliko primerno razdeliti na oba starša. Takšna je še vedno večinska sodna praksa, kljub sodbi VSRS II Ips 186/2014. Sicer pa je v navedeni sodbi navedeno, da se stališče o neupoštevanju otroškega dodatka nanaša le na primere, ko je otroški dodatek družini odmerjen pred njenim razpadom glede na tedanje število članov in upoštevajoč tedanje prihodke in premoženje članov družine. Če pa je bil otroški dodatek odmerjen že po razpadu zakonske zveze oziroma družine, ga je potrebno pri določitvi preživninske obveznosti upoštevati.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 129. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe preživninskega upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev. Če se starša ne moreta sporazumeti o višini preživninskega prispevka tistega od staršev, pri katerem otrok ne živi, je naloga sodišča, da ga določi tako, da je v ustreznem ravnovesju med otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Omenjenega ravnovesja ni mogoče matematično natančno določiti, ampak gre za rezultat vrednotenja. Obseg otrokovih potreb ni nekaj objektivnega, niti te niso vsebinsko enotne oziroma enako pomembne. Najprej je treba zagotoviti eksistenčne potrebe otroka, nato tudi potrebe v zvezi z izobraževanjem, vzgojo, sledijo potrebe v zvezi z oddihom in razvedrilom (129.a člen ZZZDR). Kolikšen del teh potreb bo dejansko lahko zadovoljen, pa je končno odvisen od zmožnosti staršev.

6. Ocena stroškov za zadovoljitev potreb mladoletnega A. A. nedvomno ni pretirana, kot to meni toženec. Pri tem svoje pavšalne ocene o pretiranosti ni opredelil niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Toženec se tudi neutemeljeno upira oceni preživninske zmožnosti pravdnih strank. Nesporno zasluži več kot tožnica. Tak zaključek obvelja tudi, če sodišče ne bi upoštevalo zneska prejetega regresa (pritožbeni očitek, da je sodišče upoštevalo tudi stroške prevoza in prehrane, ne drži), čeprav gre za toženčev prihodek, ki zvišuje njegovo preživninsko zmožnost. Na dejstvo, da prejema večji dohodek in da mu bo po plačilu preživnine ostalo več denarnih sredstev za lastno preživljanje kot tožnici, kar kaže na to, da bo breme preživljanja mladoletnega otroka nedvomno zmogel, ne vpliva niti okoliščina upoštevanja stroškov bivanja na toženčevem sedanjem naslovu.

7. Če je torej toženčeva zmožnost preživljanja mladoletnega otroka večja od tožničine, je prav, da nosi od nje večje preživninsko breme. Pri njegovi porazdelitvi pa je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo okoliščino, da gre za preživljanje otroka s posebnimi potrebami, ki pogojuje dodaten materin angažma, kot je navedlo sodišče prve stopnje, v obliki nujno potrebnega in neposrednega dela z otrokom. Ta del starševskih obveznosti je, kot je to bilo že pred razpadom partnerske zveze med pravdnima strankama, na materi. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, da porazdeli preživninsko breme tako, da oče nosi njegov del v višini 65%, pravilna oziroma predstavlja pravilen rezultat vrednotenja omenjenih pravnorelevatnih okoliščin. Nanj tudi ne bi mogla vplivati okoliščina, da mati prejema za preživljanje otroka otroški dodatek v višini 27,40 EUR, ne glede na stališče, da se otroški dodatek pri določitvi preživnine ne upošteva.(1) Toženec pri tem v pritožbi ponuja nepravilno razlago tega stališča, ko navaja, da je treba otroški dodatek upoštevati, če je bil odmerjen že po razpadu družine. Po določilu tretjega odstavka 42. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) mora upravičenec do otroškega dodatka centru za socialno delo sporočiti spremembo vrste periodičnega dohodka, in sicer v osmih dneh od dneva, ko je takšna sprememba nastala. Določitev preživnine v tem postopku je takšna sprememba, ki jo bo morala tožnica sporočiti centru za socialno delo in bo vplivala na višino otroškega dodatka. To pomeni, da otroškega dodatka ni mogoče upoštevati pri določitvi preživnine, če pa bo prav ta hkrati pogojevala njegovo spremembo.

8. Glede na navedeno je izpodbijani del odločitve pravilen, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 413. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Tožencu ne pripadajo pritožbeni stroški že zato, ker s pritožbo ni uspel. Stroška tožničinega odgovora na pritožbo pa po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče za potreben strošek. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Odločba VSRS II Ips 186/2014.