Administrative court dismisses appeal against mandatory demolition order for illegal construction under ZGO-1.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep.

Zgolj s splošnim sklicevanjem, da dimenzije objekta ustrezajo dimenzijam, predpisanim za enostavni objekt in s predlaganim dokazom s postavitvijo izvedenca gradbene in geodetske stroke ugotovitev inšpektorja glede lege in dimenzij spornega objekta tožnika ne moreta izpodbijati.

Upravni inšpekcijski postopek ne pozna instituta zastaranja, saj ga ne določajo niti ZGO-1, niti ZIN, kakor tudi ne ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritličnega prizidka v tlorisu oblike črke L z dolžino severne fasade okrog 15,55 m in dolžino vzhodne fasade okrog 7,3 m, ki stoji ob vsej severni in ob delu vzhodne fasade hiše z naslovom ..., stoječe na parc. št. 496/7 k.o. ... V 1. in 2. točki izreka jima je naložila, da morata takoj ustaviti gradnjo navedenega objekta ter ga do 1. 3. 2015 na svoje stroške odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje, sicer se bo v skladu s 4. točko izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo. S 3. točko izreka jima je izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). S 5. točko izreka je ugotovila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in s 6., da stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektor na podlagi opravljenega ogleda z dne 16. 10. 2014, izjave investitorja z dne 23. 10. 2014 ter vpogleda v nekatere uradne evidence ugotovil, da je na parc. št. 496/7 k.o. ... ob vsej severni in ob delu vzhodne fasade stanovanjske hiše zgrajen v izreku naveden pritličen prizidek, ki sta ga tožnika zgradila leta 1988, zanj pa nista pridobila nobenega dovoljenja ali soglasja. Ker navedene gradnje ni mogoče opredeliti kot enostavni objekt, bi morala tožnika zanjo po veljavnih predpisih pridobiti gradbeno dovoljenje. Pridobiti pa bi ga morala tudi v času gradnje (leta 1988) veljavnih predpisih, kar je v odločbi podrobno pojasnjeno.

3. Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

4. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi (ki jo nepravilno poimenujeta pritožba) med drugim navajata, da je nedopustno, da se po toliko letih uvede inšpekcijski postopek, zato gre za „prekluzijo in zastaranje“. Gre za gradnjo, ki stoji že 30 let in ne predstavlja nikakršne nevarnosti za zdravje in življenje ljudi ter okolice in nikogar ne moti. V dokaz predlagata njuno zaslišanje in zaslišanje družinskih članov, po potrebi pa naj sodišče postavi tudi sodnega izvedenca gradbene stroke. Ker se toženka s temi vprašanji ni ukvarjala, je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Poleg tega toženka ni upoštevala, da sta bila tožnika v času gradnje v dobri veri. Tudi sicer pa kot zmotne ocenjujeta ugotovitve toženke, ki izhajajo iz ugotovitev ogleda z dne 16. 10. 2014, na katerem tožnika nista sodelovala. V dokaz, da dimenzije predmetne gradnje ustrezajo tako imenovanemu enostavnemu objektu predlagata postavitev izvedenca gradbene ali geodetske stroke ter ogled na kraju samem ob navzočnosti tožnikov. Menita tudi, da bi lahko toženka odredila inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje zgolj za tisti del, ki domnevno presega dimenzije enostavnega objekta, ne pa za celotno sporno gradnjo. Sklicujeta se na načela upravnega postopka, po katerih je treba izbirati in izrekati tiste ukrepe, ki najmanj obremenjujejo stranke postopka. To pa izhaja tudi iz veljavnega ZGO-1 in inšpekcijskih predpisov. Poleg tega izpodbijana odločba nima razlogov o tem, ali gre v obravnavanem primeru za neskladno ali nedovoljeno gradnjo. Ne strinjata pa se tudi z rokom, v katerem morata odstraniti sporno gradnjo. Menita, da je neprimeren in nesorazmeren. O tem roku v izpodbijani odločbi tudi ni najti razlogov. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka s pripadajočimi obrestmi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. Tožnika nimata prav, ko menita, da bi moral biti zaradi starosti spornega objekta, opuščen inšpekcijski nadzor. Upravni inšpekcijski postopek namreč ne pozna instituta zastaranja, saj ga ne določajo niti ZGO-1, niti Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), kakor tudi ne Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

8. Prav tako je neutemeljena trditev o nepotrebnosti in nesorazmernosti ukrepa. Po določbi 152. člena ZGO-1 je gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje dolžan odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča. Izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa je torej obligatoren, pri tem pa razen ustavitve, odstranitve in vzpostavitve zemljišča v prejšnje stanje oz. drugačne sanacije objekta ni predvidenih drugih ravnanj. Zakonska določba gradbenemu inšpektorju torej ne daje pooblastila, da na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin, ki kažejo na nelegalno zgrajen objekt, tehta, ali sploh izreči ukrep ali pa namesto prepisanega morebiti izreči kakšen drug ukrep.

9. Ker gre torej za ukrep, ki ga gradbeni inšpektor mora odrediti, takoj ko ugotovi, da gre za nelegalno gradnjo, na drugačno odločitev ne more vplivati navedba, da je nemoteč za okolico in da ne predstavlja nobene nevarnosti za zdravje in življenje ljudi in okolice, prav tako pa tudi ne dobra vera tožnikov ob graditvi.

10. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja. Tožnika namreč v ničemer ne pojasnita, v katerem delu naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Zgolj s splošnim sklicevanjem, da dimenzije objekta ustrezajo dimenzijam, predpisanim za enostavni objekt in s predlaganim dokazom s postavitvijo izvedenca gradbene in geodetske stroke pa ugotovitev inšpektorja glede lege in dimenzij spornega objekta ne moreta izpodbiti. Poleg tega je iz upravnega spisa razvidno, da je bil tožnikoma zapisnik inšpektorja z dne 16. 10. 2014, v katerem so razvidne izmere predmetnega objekta, posredovan v vednost dne 23. 4. 2014, pa nanj nista imela pripomb.

11. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da bi moral inšpekcijski organ odrediti ukrep le za del objekta, ki presega dimenzije enostavnega. Kot rečeno, gre v obravnavnem primeru za nelegalno gradnjo objekta, ki ni enostaven objekt. Ob ugotovitvi, da gre za nelegalen objekt, pa je inšpektor, kot rečeno, izrekel edini ukrep, ki ga predpisuje zakon. Za kakšno drugačno ukrepanje inšpektorja ni podlage.

12. Ker v zadevi ni sporno, da v obravnavani zadevi ni bilo izdano nobeno gradbeno dovoljenje, že zato ne more iti za neskladno gradnjo. Izpodbijana odločba zato ni pomanjkljiva, ker o tem, zakaj ne gre za neskladno gradnjo, nima razlogov.

13. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da je določen rok za odstranitev gradnje prekratek. Trimesečni rok je tudi po presoji sodišča primeren rok, v katerem bi tožnika lahko odstranila predmetno gradnjo, tožnika pa, razen pavšalnega zatrjevanja, da je rok prekratek, ne navedeta nobenega konkretnega razloga, zakaj v odrejenem roku ne bi mogla odstraniti nelegalne gradnje.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.