Administrative court dismisses appeal against interim procedural stop, ruling it lacks independent judicial review status.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Sklep o prekinitvi postopka sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Ugovore, ki se nanašajo na kršitve, ki jih je z izdajo izpodbijanega sklepa storila tožena stranka in s tem povezano nezakonitost upravnega akta, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje prekinil postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča A.A. do zaključka zdravljenja in preselitve imenovanega na nov naslov (točka 1 izreka) ter da stroškov postopka ni bilo (točka 2 izreka).

2. Upravni organ druge stopnje je pritožbo Centra za socialno delo kot skrbnika tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep upravnega organa prve stopnje. V tožbi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožeči stranki odvzeta poslovna sposobnost ter da je za njegovega skrbnika postavljen CSD ... Nadalje je bilo ugotovljeno, da je imenovani trenutno nameščen v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor (v nadaljevanju UKC Maribor), enoti za forenzično psihiatrijo, kamor je bil napoten na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Sežani št. IK 16502/2013 z dne 19. 9. 2013, s katerim mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu v trajanju dveh let. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih je sklep o prekinitvi postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožeče stranke nezakonit, zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ji povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. V zadevi je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odločila o prekinitvi postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožeče stranke. Naveden sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 147. člena in 5. točke prvega odstavka 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu.

6. Po presoji sodišča je odločanje o prekinitvi postopka odločanje o procesnem vprašanju in ne odločanje o upravni stvari, to je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. O tej pravici bo v obravnavanem primeru odločeno šele z odločbo o ugotovitvi dejanskega stalnega prebivališča za tožečo stranko, zoper to odločitev pa bo tožeča stranka ob izpolnjevanju pogojev lahko zahtevala sodno varstvo v upravnem sporu. Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu, (v nadaljevanju ZUS-1) je upravni spor dopusten le v primerih, ko izpodbijani posamični konkretni akt ustreza definiciji upravnega akta. Upoštevaje določbo drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt odločba ali drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, za kar pa ne gre v konkretnem primeru. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni akti, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep, s katerim je bil postopek odločanja le prekinjen, pa ni tak sklep. Ker sklep o prekinitvi postopka sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Ugovore, ki se nanašajo na kršitve, ki jih je z izdajo izpodbijanega sklepa storila tožena stranka in s tem povezano nezakonitost upravnega akta, pa je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari (enako tudi Upravno sodišče RS v sklepu II U 190/2012 z dne 20. 3. 2013).

7. Ker izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

8. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.