Administrative court dismisses asylum claim due to voluntary abandonment of asylum seeker status before final decision.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiffs' lawsuit challenging the rejection of their asylum applications. The plaintiffs argued for procedural errors and unlawful application of law, but the defendant informed the court that the applicants had voluntarily left the asylum center and were removed from the register. The court ruled that because the applicants abandoned the asylum process before the procedure concluded, they no longer demonstrated the necessary legal interest to continue the administrative dispute.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu (ZUS-1) 36. člen 1. odst. 6; Legal interest in administrative proceedings must be continuously demonstrated by the applicant; voluntary abandonment of asylum status before final decision extinguishes this interest.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Ker sta tožnika samovoljno zapustila Azilni dom pred dokončanjem postopka v upravnem sporu, je sodišče ocenilo, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožena stranka stranka je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka odločila, da se upravni zadevi prosilcev za mednarodno zaščito, ki trdita, da sta A.A. in B.B.-sedaj tožnikov združita v en postopek in pod 2. točko izreka njuni prošnji za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeni zavrnila. V svoji obrazložitvi podrobneje navaja razloge za sprejeto odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.
2. Tožnika v tožbi uveljavljata tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Smiselno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, za kar navajata pravne in dejanske razloge, zaradi katerih menita, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna oziroma nezakonita.
3. Tožena stranka je sodišču poslala predmetni upravni spis in v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo tožnikov zavrne.
4. Naknadno, dne 4. 1. 2016, je tožena stranka sodišču poslala obvestilo, da sta tožnika samovoljno zapustila Azilni dom v Ljubljani, zaradi česar sta bila izbrisana iz evidence in se do priprave tega odgovora v Azilni dom tudi nista vrnila. Ne ve, kje se tožnika nahajata.
5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:
6. Vsakdo, ki zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora ves čas izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi zanjo pomenila določeno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas tajanja upravnega spora.
7. Tožena stranka je sodišču poslala dopis, da sta tožnika samovoljno zapustila Azilni dom, zaradi česar sta bila izbrisana iz evidence dne 27. 12. 2015 in da se do priprave odgovora na tožbo v Azilni dom nista vrnila. Ker sta torej tožnika samovoljno zapustila Azilni dom pred dokončanjem postopka v upravnem sporu, je sodišče ocenilo, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe.
8. Tudi po stališču VS RS (npr. sklep I Up 470/2012 in I Up 214/2013) mora prosilec za mednarodno zaščito na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito počakati v azilnem domu, sicer se šteje, da je njegova prošnja umaknjena.
9. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnikov na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega v pravico tožnikov ali v njuno neposredno, na zakon oprto korist.