Supreme Court dismisses appeal as review threshold not met for any individual heir regarding property rights or bond claims.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

revizijski prag ni presežen za nobenega od tožencev niti glede stvarno-pravnega, niti glede obligacijskega zahtevka, pa tudi ne glede tistih tožencev, na katere se nanašata oba zahtevka in je bilo treba vrednosti seštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženci so dediči drugega dednega reda (bratje in polbratje ter sestre in polsestre ter njihovi potomci) po 1. 12. 1977 umrli A. F. O dedovanju njenega premoženja je bilo odločeno v zapuščinskem postopku, ki se je pričel v letu smrti. Naknadno pa je bilo v denacionalizacijskih postopkih zapustnici vrnjeno še nepremično premoženje v k.o. ... in v k.o. ... ter izdane obveznice SOD d.d. z oznako SOS 2E. To premoženje so s sklepom o dedovanju „D“ I D 171/97 Okrajnega sodišča v Ljubljani pridobili toženci: pri nepremičninah so se v zemljiški knjigi vpisali kot solastniki do deležev, enakih pripadajočim jim zakonitim dednim deležem, posamezni pa tudi pri odstopljenih jim deležih in prevzeli so tudi obveznice. ¸

2. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da lastninska pravica na premoženju, ki je bilo predmet sklepa o dedovanju, pripada njej, zato so ji toženci dolžni izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo njene pravice na nepremičninah, ter ji izročiti obveznice oziroma tisti, ki so z njimi že razpolagali, njihovo denarno vrednost. Zahtevek je utemeljevala s trditvijo, da je 24.12.1990 z vsemi dediči A. F., to je sedanjimi toženci ali pravnimi predniki posameznih od njih, sklenila pogodbo o razdelitvi solastnine, na podlagi katere je izplačala vse dediče glede vsega premoženja, tako glede do takrat znanega kot tudi morebiti kasneje ugotovljenega, vključno s tistim, ki je bilo zapustnici A. F. in I. F. odvzeto in bo vrnjeno, pri čemer je premoženje, ki je predmet tožbe, prav tisto, ki je bilo A. F. nacionalizirano in vrnjeno po sklenitvi pogodbe z dne 24. 12. 1990, zato so toženci le njegovi formalni lastniki, ne pa tudi dejanski.

3. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo. Zavrnilno odločbo je oprlo na določbo 104. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri je pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, nična. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) sicer v tretjem odstavku 80. člena določa, da dedno pravne pogodbe, sklenjene pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki upravičencu pripade po odločbi o denacionalizaciji, razen če ni v pogodbi izrecno navedeno, da se nanaša tudi na to premoženje; vendar se ta določba nanaša samo na tiste pogodbe, ki so z zakonom dovoljene, kot npr. o dosmrtnem preživljanju, o sporazumni odpovedi dediščini, ne pa tudi na nedovoljene dedno-pravne pogodbe po 103. do 105. členu ZD. Tožene stranke bi torej s podedovanim denacionaliziranim premoženjem lahko veljavno razpolagale šele po pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb.

4. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Tožnica je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi bila v tem, da sta nižji sodišči uporabili določbe 104. člena ZD, namesto katerih bi morali uporabiti določbo tretjega odstavka 80. člena ZDen in 440. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Toženci na revizijo niso odgovorili.

7. Revizija ni dovoljena.

8. Tožnica je torej s tožbo uveljavljala dva nedenarna in en denarni zahtevek.

9. Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožeča stranka v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP). Pri denarnih zahtevkih se pač šteje, da je vrednost spornega predmeta enaka vtoževanemu znesku.

10. V konkretnem primeru je tožnica v tožbi navedla eno samo vrednost spornega predmeta: 50.000 EUR. Ker navedba vrednosti spora za denarne zahtevke ni potrebna, je treba šteti, da se navedena vrednost nanaša na oba nedenarna zahtevka (za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter za izročitev obveznic). Da se nanaša na oba zahtevka, je treba šteti zaradi določbe petega odstavka 367. člena ZPP, po kateri se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena istega zakona ugotovi s seštevanjem vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku.

V konkretnem primeru je odločitev o vseh zahtevkih odvisna od pravnega vprašanja veljavnosti pogodbe z dne 24. 12. 1990. Zato je pomembno še, ali tako ugotovljena vrednost presega revizijski prag. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je namreč revizija dovoljena, le če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen. Oba nedenarna zahtevka je namreč tožnica uveljavljala zoper več tožencev: za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper vseh 38, za izročitev obveznic pa zoper 16.

Iz tožničinih trditev in iz odločb nižjih sodišč ne izhaja zaključek, da bi med toženci (še vedno) obstajala dediščinska skupnost, zaradi katere bi bili v procesnem položaju enotnih sospornikov (pri nepremičninah so vknjiženi kot solastniki, obveznice so bile razdeljene). Zato je treba pogoj preseganja revizijskega praga ugotavljati za vsakega posamično: glede stvarno-pravnega zahtevka po razmerju med solastninskim deležem in skupno navedeno vrednostjo spornega predmeta (50.000 EUR) oziroma po vrednosti tožencem pripadajočih obveznic, ugotovljeni na podlagi izhodišča, da vrednost ene obveznice znaša toliko, kot vrednost spornega predmeta, deljena s številom zahtevanih obveznic (402 obveznici po 124,38 EUR).

Tako se pokaže, da revizijski prag ni presežen za nobenega od tožencev niti glede stvarno-pravnega, niti glede obligacijskega zahtevka, pa tudi ne glede tistih tožencev, na katere se nanašata oba zahtevka in je bilo treba vrednosti seštevati. Glede slednjih ne bi bilo nič drugače niti, če bi se upoštevala vrednost ene obveznice v višini, kot jo je tožnica opredelila v tožbeni naraciji, to je 38,5 EUR: od različnih tožencev je namreč zahtevala od 18 do 65 obveznic, kar niti samo zase, niti ob seštevku z vrednostjo posameznemu tožencu pripadajočega solastninskega deleža na spornih nepremičninah, ne preseže zneska 40.000 EUR.

11. Navedeno velja tudi za zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala izročitev denarne vrednosti posameznim tožencem izročenih obveznosti, s katerimi pa slednji ne razpolagajo več.

12. Navedeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).