Appeal allowed; employer not jointly liable for asbestos damage as no settlement reached and state subsidiary liability expired.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Republika Slovenija na podlagi določb ZOPDA ne odgovarja solidarno za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi izpostavljenosti azbestu, ker sporazum o izplačilu odškodnine ni bil dosežen in ker določba o zakonitem subsidiarnem poroštvu države, ki je bila vsebovana v ZPPPAI, po uveljavitvi ZOPDA ne velja več.ubsidiarnem poroštvu države, ki je bila vsebovana v ZPPPAI, po uveljavitvi ZOPDA ne velja več.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovim zahtevkom po izplačilu prikrajšanja pri plači za obdobje od 1.4.1991 do 1.12.1993 in zahtevane zneske priznalo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih prikrajšanj pri plači do plačila ter zavezalo toženo stranko, da za tožnike obračuna in plača tudi davke in prispevke od bruto zneska prikrajšanja, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Toženo stranko pa je zavezalo tudi k plačilu stroškov izračuna prikrajšanja za posameznega tožnika.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik v pritožbi ponovno navaja, da je že v odgovoru na tožbo izkazal stvarno dejstvo, da so bili tožniki vsak zase že od zaposlitve naprej seznanjeni z dejstvom, da je rezultat plače odvisen od poslovnih rezultatov obratovalnice in ne zgolj od administrativnih normativnih aktov. Da je temu tako, potrjuje tudi dejstvo, da nobeden od tožnikov ni nikdar in ob nobenem izplačilu osebnega dohodka ugovarjal, se pritožil ali me celo tožil zavedajoč se stvarnega stanja. Še posebej so tožniki vedeli in se zavedali, da naročniki storitev niso upoštevali normalnih cen obratovalnice, ampak so postavljali svoje cenovne pogoje tudi do 40% in več nižje od normalnih cen ali pa so šli drugam, kar je seveda vse onemogočalo in dopuščalo izplačevanje normalnih plač.

Pritožba je utemeljena.

Tožniki s tožbo zahtevajo od toženca plačilo prikrajšanja pri plači, ker so bili med trajanjem delovnega razmerja pri toženi stranki kot zasebnemu delodajalcu - obrtniku prikrajšani pri plači, saj jim tožena stranka ni izplačevala plače v skladu s takrat veljavno kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci. Ker je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, da v kritičnem časovnem obdobju ne bi dosegala normalnih rezultatov poslovanja, niti ni zatrjevala, da je delavcem obračunavala in izplačevala zajamčene osebne dohodke, je zaključilo, da so tožniki upravičeni do zahtevanih razlik. Pogodbeno delovno pravo predstavlja "jus cogens" - torej obvezno pravo, kar pomeni, da je bila v obravnavanem primeru, glede višine plač tožnikov, uporaba določb prejšnje Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. SRS št. 18/89) kot tudi nove (Ur.l. RS št. 26/91) pri obračunavanju in izplačevanju plač tožnikom v kritičnem časovnem obdobju obvezna za toženo stranko.

Pritožbeno sodišče z navedenim pravnim stališčem ne soglaša. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 3. odst. 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da se kolektivna pogodba lahko neposredno uporablja, kar pa za utemeljenost zahtevkov niti ni pravno pomembno. Po zaključku pritožbenega sodišča je bistveno vprašanje ali lahko tudi zasebni delodajalec svojim delavcem zniža plače, ker bi sicer izplačilo plač določenih s kolektivno pogodbo ogrozilo poslovanje obratovalnice.

Po 46. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Ur.l. RS št. 26/91), ki velja za delavce zaposlene pri zasebnih delodajalcih kot jih opredeljuje 120. člen ZDR, kar je tožena stranka tudi bila, se po 5. členu s pogodbo o zaposlitvi delavec in zasebni delodajalec podrobneje dogovorita med drugim tudi glede osebnega dohodka oz. plače in nadomestila plače. Po citiranem členu kolektivne pogodbe osnovni osebni dohodek delavca za polni delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, ne more biti nižji od izhodiščnega osebnega dohodka v bruto znesku za določeno skupino (brez dodatka za delovno dobo), ki je določena za posamezno obdobje.

Izhodiščni osebni dohodek v bruto znesku za določeno skupino je bil v skladu s 46. členom citirane kolektivne pogodbe za sporno časovno obdobje določen. Ker kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci sicer nima določb o znižanju plač, se je v praksi tudi postavljalo vprašanje ali zaradi tega ni mogoče zniževati izhodiščnih plač pri delavcih, ki so zaposleni pri zasebnih delodajalcih, če je ogroženo poslovanje obratovalnice. Komisija za razlago kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci je zato dne 14.2.1992 sprejela sklep, da so na podlagi 33.

člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 31/90), osnovni osebni dohodki delavcev zaposlenih pri zasebnih delodajalcih lahko nižji od izhodiščnih osebnih dohodkov po 46. členu KPDZD in sicer največ 20%, če tako narekujejo poslovni rezultati obratovalnice, dokler traja takšno stanje, vendar ne več kot 6 mesecev (Obrtnik št. 11/92, str. 44). S tem je komisija za razlago kolektivne pogodbe razrešila vprašanje ali je možno pri zasebnih delodajalcih zniževati plače po 33. členu SKPG. Zato je utemeljena toženčeva pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka kot zasebni delodajalec izplačevala nižjo plačo tožnikom, ker so za to obstajali posebni pogoji - težke poslovne razmere.

Glede na navedeno pravno ureditev zniževanja osnovnih plač pod izhodiščnimi plačami določenimi s kolektivno pogodbo tudi pri delavcih zaposlenih pri zasebnih delodajalcih, naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovi, ali bi izplačilo izhodiščnih plač delavcem zaposlenih pri toženi stranki ogrozilo že tako težko poslovanje obratovalnice in ali so bili delavci o razlogih, ki so terjali izplačilo nižje plače od izhodiščne, seznanjeni, saj so morali biti delavcem razlogi za prejemanje nižjih plač znani. Omenjeno znižanje je možno največ za 20%, zato so tožniki v vsakem primeru upravičeni do višine 80% plač.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.