Administrative court dismisses lawsuit due to lost legal interest when prior court order already voided the contested act.

I. Tožba se zavrže.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

V tej zadevi je tožničin pravni interes za odpravo izpodbijanega dela upravnega akta prenehal s tem, ko je bila odločba Informacijskega pooblaščenca s sodbo naslovnega sodišča opr. št. I U 817/2015 z dne 3. 9. 2015 v 1. točki izreka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje istemu organu. S tem je nastal položaj, kot da odločba v izpodbijanem delu sploh ne bi bila izdana.

Ker si je tožnica prizadevala za odpravo izpodbijanega dela odločbe, ta pa je bil v drugem upravnem sporu dejansko odpravljen, je upravičena do povračila stroškov tega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Informacijski pooblaščenec je z izpodbijano 1. točko izreka v uvodu navedene odločbe prosilčevi pritožbi zoper 2. točko Ministrstva za kulturo št. 090-51/2014-57 z dne 25. 1. 2015 delno ugodil in navedeno odločbo delno odpravil ter odločil, da mora Ministrstvo za kulturo prosilcu (zavod A.) v roku 31 dni od prejema te odločbe posredovati v obliki fotokopije tam navedene dokumente – elektronska sporočila. Odločil je tudi, katere njihove dele mora pri tem prekriti.

2. Tožnica je zoper navedeno odločitev vložila tožbo in v njej predlagala, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo Informacijskemu pooblaščencu v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj ugotovi nezakonitost druge, tretje, četrte in pete alineje 1. točke izpodbijane odločbe, toženki pa naj naloži tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. To sodišče je nato o zakonitosti izpodbijane odločbe odločilo v drugem upravnem sporu (tožnik Ministrstvo za kulturo) pod opr. št. I U 817/2015 in izpodbijano 1. točko odločbe s sodbo z dne 3. 9. 2015 odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz tega izhaja, da mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi tožničin pravni interes za odpravo izpodbijanega dela upravnega akta prenehal s tem, ko je bila odločba Informacijskega pooblaščenca s sodbo naslovnega sodišča opr. št. I U 817/2015 z dne 3. 9. 2015 v 1. točki izreka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje istemu organu. S tem je nastal položaj, kot da odločba v izpodbijanem delu sploh ne bi bila izdana.

7. Ker je sporna odločba skupaj z njenimi pravnimi posledicami v izpodbijanem delu odpravljena (je ni), prav to pa je tožnica hotela doseči z vložitvijo predmetne tožbe, s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja (ga še izboljšati).

8. Zaradi odprave 1. točke odločbe tožnica nima pravnega interesa niti za ugotovitveno sodbo, s katero bi se ugotovila nezakonitost izpodbijane druge, tretje, četrte in pete alineje 1. točke izreka odločbe (prvi odstavek 64. a člena ZUS-1), katero je predlagala podrejeno. Iz navedene določbe izhaja, da je tudi v tem primeru predmet presoje obstoječi upravni akt, ugotovitev nezakonitosti pa je potrebna, ker si tožnik zaradi nastalih okoliščin z izpodbojno tožbe iz 1. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 in predlagano odpravo ne more več izboljšati svojega položaja (npr. ker je bila odločba že izvršena). Tudi sicer iz tožničine 2. pripravljalne vloge z dne 21. 9. 2015 ni razvidno, da bi za ugotovitev nezakonitosti potem, ko je bila odločba v izpodbijanem delu že odpravljena, navajala poseben pravni interes.

9. Sodišče je zato tožbo zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10. Sodišče pripominja, da to ne pomeni, da tožnica sploh ne more uveljavljati svojih ugovorov. To bo lahko storila v ponovljenem upravnem postopku.

11. Ker si je tožnica prizadevala za odpravo izpodbijanega dela odločbe, ta pa je bil v drugem upravnem sporu dejansko odpravljen, je upravičena do povračila stroškov tega postopka. Po presoji sodišča v takem primeru ni bistvenega pomena, da je sodišče tožbo zavrglo, saj so bile ob vložitvi tožbe zanjo izpolnjene procesne predpostavke (pravočasnost in dopustnost) in je do prenehanja tožničinega pravnega interesa za tožbo prišlo pozneje. Zato ni mogoče uporabiti četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Rezultat je za tožnico v konkretnem primeru namreč enak, kot da bi s tožbo uspela in bi sodišče izpodbijani upravni akt odpravilo. V takem primeru pa je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 tožnik glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

12. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je v obravnavanem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (smiselna uporaba opombe 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).