Slovenian Supreme Court dismisses appeal for lack of specific legal argumentation regarding important legal issues.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revidentove navedbe, ki se nanašajo na dovoljenost revizije, so le prepis zakonskega besedila 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, kar za dovolitev revizije ne zadostuje. Za uspešno uveljavitev zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije bi moral postaviti vprašanje in izkazati odstop, skladno z zahtevami, ki jih je postavila upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča oziroma določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Ker ni ravnal v skladu s temi zahtevami, ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju: revident) vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije zatrjuje, da so izpolnjeni pogoji iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Brežice, št. 4242-244/2010-27 z dne 9. 12. 2013. S to odločbo je navedeni organ prve stopnje ustavil postopek obračuna dajatev po tam navedeni carinski deklaraciji (točka 1 izreka), ugotovil pravilne podatke v carinski deklaraciji (točka 2 izreka), odločil, da se carinskemu deklarantu, družbi A., d. d., Ljubljana, povrnejo tam navedene dajatve iz naslova carine, plačane po tam navedeni odpravljeni carinski odločbi (točka 3 izreka), ter odločil, da se pooblaščencu revidenta, odvetniku C. C., priznajo stroški postopka v znesku 240,34 EUR (točka 4 izreka). Revident je zoper odločitev o stroških vložil pritožbo (zahteval je povračilo 1.692,75 EUR stroškov), ki pa jo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-498-1-1/2014-4 z dne 6. 3. 2015 po vsebini zavrnilo kot neutemeljeno, iz procesnih razlogov pa je odločbo prve stopnje spremenilo tako, da je izreku dodala novo 5 točko, ki se glasi: „V preostalem delu se zahteva za vračilo stroškov postopka zavrne.“

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367.b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. V zvezi z dovoljenostjo revizije revident zatrjuje, prvič, da „gre za pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni“, drugič, da „sodba naslovnega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev“, ter tretjič, da gre „zaradi kršitev ustavnih pravic po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje“. Citirane navedbe so edine navedbe v reviziji, ki se nanašajo dovoljenost revizije, in so pravzaprav le prepis zakonskega besedila 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, kar pa za dovolitev revizije ne zadostuje. Za uspešno uveljavitev zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije bi moral revident postaviti vprašanje in izkazati odstop skladno z zahtevami iz 6. točke obrazložitve tega sklepa. Ker ni ravnal v skladu s temi zahtevami, ni izkazal zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

8. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

9. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).