Supreme Court allows appeal against administrative court for failing to address irreparable harm in interim relief request.

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1048/2015-7 z dne 27. 7. 2015 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

[JEDRO]

Pri odločanju o izdaji začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravno upoštevna le škoda, ki bi tožniku verjetno nastala zaradi naložene prilagoditve radijskega programa, ki ga izvaja v skladu z dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti.

Sodišča bi moralo do navedb, s katerim je toženka nasprotovala zatrjevani težko popravljivi škodi in so zato pomembne za presojo izkazanosti tega pogoja za izdajo začasne odredbe, zavzeti stališče. Ker ga ni, je storilo bistveno kršitev določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v pritožbenem postopku zoper sklep uporablja na podlagi smiselne uporabe 1. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo zoper 2. točko izreka odločbe, izdane v postopku podaljšanja odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Toženka mu je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka za čas od 17. 6. 2015 do 17. 6. 2025 za program „A.“ dodelila centralno frekvenco ...MHz pod v nadaljevanju določenimi omejitvami. V sporni 2. točki je še odločila: da mora na dodeljeni frekvenci oddajati program v skladu z dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-3/2014/1 z dne 27. 1. 2014; da mora v roku treh mesecev od izdaje te odločbe omenjeno dovoljenje prilagoditi pogojem, ki so bili prevzeti na javnem razpisu za dodelitev radijskih frekvenc za opravljanje radiofuzije (Uradni list RS, št. 61/2004) tako, da se tožnik v točki dovoljenja „I. namen izdajanja programa“ zaveže oddajati program, katerega namen je oddajanje 24-urnega lokalnega programa, namenjenega predvsem prebivalcem Ljubljane in okolice, v točki dovoljenja „II. temeljna vsebinska izhodišča za delovanje medija (programa)“ pa se zaveže, da bo njegov radijski program prispeval k pluralizaciji slovenskega, predvsem pa ljubljanskega medijskega in radijskega prostora, da bo proizvajal in emitiral vse programske vsebine oziroma oddaje, ki so neposredno navezane na Ljubljano in da bosta sama programska shema ter njena uresničitev zagotavljali 70% programskega časa omenjenih vsebin; v primeru, da imetnik v omenjenem roku ne bo prilagodil dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti oziroma ga bo kasneje spremenil tako, da navedenim pogojem ne bo zadoščal, bo toženka na podlagi 2. točke četrtega odstavka 58. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc razveljavila.

2. Tožnik je hkrati s tožbo vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj se do pravnomočne odločitve v tem postopku zadržijo pravni učinki in izvršitev 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izdalo predlagano začasno odredbo, saj je tožnik verjetno izkazal ogroženost svojega poslovanja in s tem nastanek težko popravljive škode, ki bi jo povzročila izpolnitev naložene obveznosti. Sprememba programskih vsebin bi namreč povzročila izgubo velikega dela poslušalcev, to pa izpad prihodkov iz oglaševanja, ki pomenijo vse prihodke iz prodaje. Njegov pogodbeni partner, s katerim ustvari praktično vse dohodke iz prodaje oglasnega prostora, ga je v dopisu z dne 14. 7. 2015 obvestil, da bo v primeru spremembe programa prekinil pogodbo o zakupu oglasnega prostora. Zaradi kadrovskih sprememb in spremembe produkcije se bodo izjemno povečali tudi stroški ustvarjanja programa (33.000,00 EUR mesečno namesto dosedanjih 17.871,00 EUR za celotno leto 2014). Kot izhaja iz študije, ki ga je izdelala pooblaščena revizorka, bi vse navedeno privedlo do stečaja in trajnega prenehanja izvajanja dejavnost. Zaradi odložene izvršitve odločbe ne bo prizadeta niti javna korist. Sporno stanje je bilo namreč vzpostavljeno na podlagi dovoljenja toženke iz leta 2007, izdanega tožnikovemu pravnemu predniku za izvajanje radijske dejavnosti, ki je bilo v točkah „namen izdajanja programa“ in „temeljna vsebinska izhodišča za delovanje medija (programa)“ enako, kot je bilo to opredeljeno v tožnikovem dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti z dne 30. 9. 2011, ko je bil radio nanj prenesen, in je enako dovoljenju z dne 27. 1. 2014, za katero toženka sedaj zahteva, naj ga spremeni v skladu s pogoji javnega razpisa iz leta 2004.

4. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze vprašljive vrednosti, da ni upoštevalo, da bi tožnik zatrjevano škodo lahko nadomestil iz drugih finančnih virov (njegova 80 % lastnica je največja zasebna radijska hiša v Sloveniji) in ni upoštevalo, kar je navedla v odgovoru na predlagano začasno odredbo, da je tožnik že na podlagi trenutno veljavnega dovoljenja z dne 27. 1. 2014 za program A. dolžan zagotavljati vsebine, ki so informativne, kulturno-umetniške, izobraževalne in kulturno-zabavne narave. To pomeni, da bo tožnik en del obstoječega programa (30 %) lahko ohranil, v preostalih 70 % programa pa bo prej omenjene vsebine prilagodil prebivalcem Ljubljane in okolice. Ker mora glede na veljavno dovoljenje že v tem trenutku imeti prostor za uredništvo in ekipo, ki vsak dan zagotavlja servisne informacije z omenjenih področij, ni logičen niti zaključek o povečanju stroškov za pripravo lokalnega programa v višini 33.000,00 EUR mesečno. Oporeka stališču, da javna korist ne bo prizadeta, in predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

5. Tožnik v odgovoru zavrača pritožbene očitke in poudarja, da prenehanje poslovanja gospodarskega subjekta pomeni dokončno škodo, ki je ni mogoče popraviti niti z morebitnim odškodninskim varstvom. To je za subjekt, ki je v vmesnem času prenehal obstajati, neučinkovito. Opozarja, da so pritožbene navedbe o njegovem slabšem poslovanju, ki jih pritožnica utemeljuje z izjavami B.B. in C.C. v množičnih občilih, nedovoljene novote. Kontradiktornost je bila namreč vzpostavljena z vročitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, zato v pritožbi ni mogoče navajati novih dejstev in dokazov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Pravilno je pritožbeno stališče, da materialna škoda v smislu izpada dohodka sama zase še ne pomeni težko popravljive škode, vendar izpodbijani sklep ne temelji na tem stališču. Iz 13. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da naj bi izpad prihodkov in izjemno povečanje stroškov produkcije posledično privedla do stečaja in trajnega prenehanja izvajanja dejavnosti. Take posledice pa že po naravi stvari pomenijo ne samo težko, ampak tudi nepopravljivo škodo.

9. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene trditve, da mora tožnik že glede na veljavno dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti z dne 27. 1. 2014 zagotavljati oziroma predvajati vsebine, ki so informativne, kulturno-umetniške, izobraževalne itn. narave, in da jih mora na podlagi izpodbijane odločbe zgolj prilagoditi prebivalcem Ljubljane in okolice. S temi navedbami je torej zatrjevala, da zahtevana prilagoditev programa ne bo bistveno posegla v sedaj veljavno dovoljenje, in s tem oporekala tožnikovim trditvam o verjetnosti nastanka težko popravljive premoženjske škode. Ta je v zahtevi glede te vrste škode (poleg nje je primarno zatrjeval še nepopravljivo nepremoženjsko škodo, ki bi se kazala v krnitvi njegove pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS) navajal, da je A. edina radijska postaja v Sloveniji, ki predvaja samo slovensko glasbo, da program ne vsebuje veliko govorne vsebine, ker je namenjen izključno slovenski glasbi, da bi v primeru naložene spremembe programskih vsebin program izgubil svojo identiteto, da bi zaradi tega trajno izgubil večji del svojih poslušalcev in da bi to vplivalo na njegovo poslovanje, saj ima manjša stopnja poslušanosti manjše zanimanje oglaševalcev, kar neposredno vpliva na prihodke. Poleg tega bi se zaradi kadrovskih sprememb in sprememb produkcije izjemno povečali stroški poslovanja.

10. Iz navedenega izhaja, da je tožnik pri zatrjevanju premoženjske škode izhajal iz tega, da je njegov program v bistvenem delu glasbeni (malo govorne vsebine), medtem ko je toženka temu oporekala z navedbo, da omenjeno nima podlage v njegovem dovoljenju za izvajanje radijske dejavnosti z dne 27. 1. 2014. S tem v zvezi Vrhovno sodišče poudarja, da je v obravnavanem primeru lahko pravno upoštevna le tista škoda, ki bi tožniku verjetno nastala zaradi prilagoditve programa, ki ga izvaja v skladu z dovoljenjem z dne 27. 1. 2014 oziroma njegovimi programskimi zahtevami. Zato tožnik ne more zatrjevati nastanka težko popravljive škode glede na vsebino programa, ki ga dejansko izvaja, pa to nima podlage v omenjeni odločbi.

11. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje do teh navedb, s katerim je toženka nasprotovala zatrjevani težko popravljivi škodi in so zato pomembne za presojo izkazanosti tega pogoja za izdajo začasne odredbe, zavzeti stališče. Ker ga ni, je storilo bistveno kršitev določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v pritožbenem postopku zoper sklep uporablja na podlagi smiselne uporabe 1. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1.

12. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo in je izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člena ZUS-1).