Supreme Court dismisses appeal, ruling that spouse's consent makes mortgage on joint property valid without explicit form.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem tudi v primeru, če zakonec naknadno odobri razpolaganje svojega zakonca, pri čemer ni potrebno, da je (predhodna ali naknadna) privolitev zakonca izrecna oziroma v določeni obliki - zadošča konkludentno izraženo soglasje (ob predpostavki, da je zakonec seznanjen z razpolaganjem).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki se vodi na predlog tožene stranke zoper dolžnico J. R. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. In 430/2002, in sicer v delu, ki se nanaša na 2/3 nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi (stanovanje št. 1 na naslovu ...). Presodilo je, da predstavlja navedeno stanovanje skupno premoženje tožnika in njegove žene (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Dejstvo, da je bila v prodajni pogodbi z dne 18. 12. 1991, na podlagi katere je bilo iz sredstev družinskega fonda v času zakonske zveze kupljeno stanovanje, kot edini kupec vpisana tožnikova žena, je sodišče označilo kot nerelevantno. Enako je ugotovilo tudi glede dejstva, da je bila v dogovoru o vrnitvi posojila z dne 24. 7. 1998, ki ga je dne 9. 9. 1994 dal toženec tožniku, ter v zapisniku z naroka z dne 6. 8. 1998 glede zavarovanja denarne terjatve kot lastnica in zastaviteljica stanovanja navedena le tožnikova žena (prilogi B5 in B6). Presodilo je, da je na podlagi dokaznega postopka mogoče sklepati, da je tožnik privolil v razpolaganje svoje žene, ki je zastavila skupno stanovanje v zavarovanje njegovega dolga, zato se z vprašanjem dobre vere toženca (upnika, ki je pridobil zastavno pravico na stanovanju na pravnoposlovni podlagi) ni ukvarjalo. Tožnikova žena (zastaviteljica) po presoji sodišča v razmerju do toženca ni nastopala kot izključna lastnica stanovanja, saj je bilo glede ustanovitve zastavne pravice na stanovanju podano izrecno soglasje tožnika kot drugega skupnega lastnika. Tožnik je namreč tako v dogovoru o vrnitvi posojila kot tudi na naroku glede zavarovanja denarne terjatve po sporazumu strank z dne 6. 8. 1998 z lastnoročnim podpisom (torej oblično) soglašal z ustanovitvijo zastavne pravice na stanovanju (četudi je nastopal kot dolžnik in ne kot zastavitelj). Sodišče je še dodalo, da bi po sodni praksi sicer zadoščalo že neoblično soglasje zakonca glede razpolaganja s skupnim premoženjem s strani drugega zakonca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da je iz sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na stanovanju, ki je bil sklenjen na naroku dne 6. 8. 1998, razvidno, da je stanovanje zastavila A. A. kot lastnica, toženec in tožnik pa sta pri sporazumu sodelovala kot upnik in dolžnik terjatve, ki je bila predmet zavarovanja. Po mnenju višjega sodišča iz navedene listine sicer (formalno) ne izhaja, da bi zakonca skupno razpolagala s stanovanjem (prvi odstavek 52. člena ZZZDR), nedvomno pa gre za razpolaganje s skupnim premoženjem na podlagi predhodnega dogovora zakoncev (drugi odstavek 52. člena ZZZDR). Če tožnik ne bi soglašal z zastavitvijo stanovanja, bi to lahko preprečil, saj je bil ob zastavitvi prisoten. Poleg tega je imel interes za sklenitev zavarovanja, saj se je nepremičnina zastavila za zavarovanje njegovega dolga. Ker je bila zastavna pravica na skupnem stanovanju ustanovljena s tožnikovo privolitvijo, se prvostopenjsko sodišče po presoji višjega sodišča utemeljeno ni ukvarjalo s presojo dobrovernosti toženca pri zavarovanju terjatve.

3. Tožnik vlaga revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po njegovem mnenju je napačno sklepanje višjega sodišča, da je s tem, ko je kot dolžnik sodeloval pri sporazumu in zastavitvi stanovanja, soglašal oziroma privolil v ustanovitev zastavne pravice na skupnem stanovanju. Opozarja, da velja za urejanje premoženjskih razmerij med zakoncema stroga obličnost, saj morajo biti posli sklenjeni v notarskem zapisu. Sodišče zato ne bi smelo ugotavljati pomena pravnega posla zgolj na podlagi tožnikovih konkludentnih dejanj oziroma na podlagi njegove navzočnosti pri zastavitvi stanovanja. V postopku je tožnik tudi izpovedal, da z zastavitvijo ni soglašal, in opisal okoliščine sklepanja sporazuma in zastavitve. Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj je njegovo izpoved v tem delu štelo kot neprepričljivo, zato se sodbe ne da preizkusiti. Sodišči sta po prepričanju tožnika tudi nepravilno zaključili, da zaradi njegovega sodelovanja pri zastavitvi stanovanja presoja dobre vere toženca ni pomembna. Dogovor o vrnitvi posojila in zapisnik z naroka je tožnik podpisal kot dolžnik in ne kot zastavitelj, zato njegove prisotnosti ob zavarovanju terjatve ni mogoče obravnavati kot soglasja ženi, da razpolaga s celotno nepremičnino. Žena je razpolagala s celotno nepremičnino, pri čemer je toženec vedel, da je stanovanje skupna last obeh zakoncev. Sodišče se z (ne)dobrovernostjo toženca sploh ni ukvarjalo, zato je obrazložitev pomanjkljiva tudi v tem delu. Tožnik opozarja tudi na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010, v skladu s katero je okoliščina, da je nepremičnina v skupni lasti zakoncev, sama zase ovira za izvršbo na to nepremičnino. To sicer ne pomeni, da upnik za poplačilo svoje terjatve ne more poseči na premoženje dolžnice; lahko poseže, vendar šele po uveljavitvi zahtevka iz prvega odstavka 57. člena ZZZDR oziroma, ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca. Pravica do pravnega sredstva oziroma sodnega varstva naj bi bila tožniku kršena tudi iz razloga, ker sodišči nista ugotavljali njegovega deleža na skupnem premoženju.

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet nedopustna, legitimiran tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

7. V obravnavani zadevi teče izvršilni postopek zoper A. A. kot hipotekarno dolžnico (formalno lastnico zastavljenega stanovanja) zaradi plačila denarne terjatve, ki jo ima toženec (upnik, ki je pridobil hipoteko na pravnoposlovni podlagi) do tožnika (osebni dolžnik; mož A. A.). Tožnik je kot tretji v smislu 64. člena ZIZ v izločitveni pravdi navajal, da izvršba na zastavljeno stanovanje ni dopustna, ker gre za skupno premoženje tožnika in hipotekarne dolžnice, pri čemer ta ni imela pravice, da bi zastavila celotno stanovanje, saj je bilo stanovanje tudi v njegovi lasti. Opozoril je tudi, da je toženec vedel, da je stanovanje skupna last zakoncev A., a je kljub temu predlagal izvršbo na celotno nepremičnino.

8. V postopku je bilo ugotovljeno, da spada stanovanje, glede katerega teče izločitvena pravda, v skupno premoženje zakoncev, tožnika in A. A. (51. člen ZZZDR). S skupnim premoženjem zakonca upravljata in z njim razpolagata praviloma le skupno in sporazumno (prvi odstavek 52. člena ZZZDR). Lahko pa se dogovorita, da le eden izmed njiju prevzame omenjena opravila, pri čemer mora upoštevati koristi drugega zakonca (drugi odstavek 52. člena ZZZDR). V sodni praksi in teoriji je uveljavljeno stališče, da gre za skupno in sporazumno razpolaganje s skupnim premoženjem v smislu prvega odstavka 52. člena ZZZDR tudi v primeru, če zakonec naknadno odobri razpolaganje svojega zakonca,(1) pri čemer ni potrebno, da je (predhodna ali naknadna) privolitev zakonca izrecna oziroma v določeni obliki - zadošča konkludentno izraženo soglasje (ob predpostavki, da je zakonec seznanjen z razpolaganjem).(2) Ne zahteva se torej, da se zakonca pred vsakokratnim razpolaganjem v obliki notarskega zapisa dogovorita glede razpolagalnih upravičenj (1. točka 47. člena Zakona o notariatu; v nadaljevanju ZN), kot to zmotno navaja tožeča stranka v reviziji.

9. Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik podpisnik dogovora o vrnitvi posojila z dne 24. 7. 1998, v katerem so se stranke (pravdni stranki in A. A.) med drugim dogovorile, da A. A. (ki je v prodajni pogodbi z dne 18. 12. 1991 nastopala kot edini kupec stanovanja) v zavarovanje terjatve, ki jo ima toženec do tožnika (posojilna pogodba z dne 9. 9. 1994), ustanavlja na stanovanju zastavno pravico v korist toženca. Tožnik je bil navzoč tudi na naroku o zavarovanju denarne terjatve in podpisnik zapisnika z dne 6. 8. 1998, iz katerega med drugim izhaja tudi sporazum prej navedenih strank o ustanovitvi zastavne pravice na spornem stanovanju. Navedena dejstva glede na zgoraj povzeto pravno izhodišče utemeljuje sklepanje, da je tožnik soglašal z ravnanjem svoje žene, ki je v zavarovanje toženčeve terjatve zastavila sporno stanovanje. Takšnega sklepanja ne spreminja niti dejstvo, da je bil pri sklepanju dogovora o vrnitvi posojila in na naroku glede zavarovanja terjatve prisoten (le) v svojstvu dolžnika. Sklepanje sodišč, da je šlo v obravnavani zadevi za sporazumno razpolaganje zakoncev s skupnim premoženjem v smislu 52. člena ZZZDR, je zato pravilno. Sodišči sta tudi pojasnili (prim. str. 8-9 sodbe prvostopenjskega sodišča in str. 4 sodbe višjega sodišča), zakaj nista sledili izpovedbi tožnika, da je bila zastavitev stanovanja izsiljena, zato je neutemeljen tudi tožnikov očitek v reviziji, ki se nanaša na odsotnost obrazložitve glede okoliščin sklepanja sporazuma o zavarovanju terjatve (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10. Ker je šlo v obravnavani zadevi za sporazumno razpolaganje (ustanovitev zastavne pravice) zakoncev s skupnim premoženjem v smislu 52. člena ZZZDR, sta sodišči pravilno presodili, da je ugotavljanje upnikove (ne)dobrovernosti nepotrebno.(3) Upnikova dobrovernost (glede razpolagalnega upravičenja razpolagalca) bi bila relevantna le v primeru, če bi zastavno pravico ustanovila razpolagalno nesposobna oseba (zakonec, ki ne bi imel soglasja drugega zakonca).(4) V tem primeru pa, kot rečeno, ni bilo tako, zato so neutemeljeni tudi očitki tožnika v reviziji, ki se nanašajo na ugotavljanje toženčeve nedobrovernosti in na pomanjkljivost obrazložitve v tem delu. Tožnik je torej pristal na obremenitev tudi svoje lastninske pravice, zato na predmetu izvršbe nima pravice, ki bi v smislu prvega odstavka 64. člena ZIZ preprečevala izvršbo na sporno nepremičnino.

11. Ker upnik (toženec) zastavne pravice ni pridobil na podlagi sklepa o izvršbi (temveč na pravnoposlovni podlagi), za utemeljenost tožnikovega izločitvenega zahtevka ne zadošča že ugotovitev, da se v izvršbi posega na skupno premoženje zakoncev. Iz tega razloga tudi ni utemeljeno sklicevanje na zadevo II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010, kjer je bila zastavna pravica na nepremičnini pridobljena v izvršilnem postopku.(5)

12. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. pravno mnenje občne seje VS RS z dne 22. 6. 1993.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 556/1995 z dne 27. 3. 1997 in II Ips 198/1993 z dne 8. 12. 1993. Podrobneje o tem J. Hudej in I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 11-12/2010, str. 772. Gl. tudi J. Metelko, Premoženjska razmerja med zakonci, Pravosodni bilten, št. 2/1999, str. 133.

Op. št. (3): O varstvu dobrovernega pridobitelja in varstvu pravnega prometa v primeru nevpisanih nepremičnin podrobneje odločba VS RS II Ips 33/2011 z dne 22. 11. 2011.

Op. št. (4): Podrobneje J. Hudej in I. Ščernjavič, nav. delo, str. 772-776.

Op. št. (5): Prim. tudi odločbo US RS Up-128/03 z dne 6. 9. 2004.