Social security court partially allows revision on cross-border pension rights under Slovenia-Croatia agreement.

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se v celoti glasi:

„Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem stavku izreka spremeni tako, da se glasi:

Tožnik se razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela 70 % in bolezni 30 % od 24. 1. 2007 dalje. Od 28. 1. 2011 dalje se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine. O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe dalje.“

[JEDRO]

Revizija tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na uporabo četrtega odstavka 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško , ki določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. Tako tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev invalidske pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in je upravičen do samostojne dajatve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe tožene stranke št. 2.036.009 z dne 15. 5. 2012, št. 2036009 z dne 14. 10. 2013, št. 2 2 2026009 z dne 1. 12. 2011 in št. 22 2036009 z dne 9. 7. 2013. Odločilo je, da je tožnik invalid II. kategorije invalidnosti od 24. 1. 2007 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela 70% in bolezni 30% od 24. 1. 2007 dalje. Tožniku je priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 28. 1. 2011 dalje.

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji), ko je štelo, da tožnik ob nastanku invalidnosti sicer še ni bil star 50 let, to starost pa je dopolnil še pred izdajo prvostopne odločbe tožene stranke, zaradi česar izpolnjuje pogoje za priznanje invalidske pokojnine po navedenem členu.

Sodišče druge stopnje naj bi določbe 67. člena ZPIZ-1 razlagalo nesistemsko in v nasprotju z njenim namenom, saj naj bi iz 66., 67., in 68 člena ZPIZ-1 jasno izhajalo, da morajo biti pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnjeni na dan nastanka invalidnosti, kar je v tožnikovem primeru 24. 1. 2007, ko tožnik še ni dopolnil 50 let. Še jasneje naj bi to izhajalo iz petega odstavka 156. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec pravice iz invalidnosti pridobi z dnem nastanka invalidnosti, kar naj bi veljalo tudi za izpolnjevanje pogojev, ki pa pri tožniku na ta dan niso bili izpolnjeni.

Pravilnost tega stališča naj bi izhajala tudi iz določbe 81. člena ZPIZ-1, na podlagi katere je možno priznati pravico do poklicne rehabilitacije zavarovancu, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti in na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let. Izhajati naj bi morali iz dejstva nastanka invalidnosti in dan nastanka invalidnosti naj bi bil čas, glede katerega bi morali presojati vse pogoje in statuse v zvezi s pravico. Tožena stranka navaja prakso Vrhovnega sodišča, ki naj bi potrjevala njeno stališče. Pa tudi sicer bi po njenem mnenju morali izhajati iz določil Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l.

RS, št. 96/2012 in nadaljnji), glede na to, da je bil predlog vložen 26. 4. 2013. Po 390. členu ZPIZ-2 naj bi se določbe, veljavne pred uveljavitvijo tega predpisa uporabljale le v primeru, ko se je postopek pričel pred 1. 1. 2013, po 41. členu ZPIZ-2 pa se pridobitev pravice do invalidske pokojnine pri invalidu II. kategorije veže na starost 55 let. V kolikor bi sodišče štelo, da je odločitev o izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice pravilna, pa tožena stranka navaja še, da bi moral biti tožnik upravičen do priznanja invalidske pokojnine in ne sorazmernega dela pokojnine, saj je izpolnil več kot 14 let pokojninske dobe v Republiki Sloveniji in bi tako izpolnjeval pogoje za pridobitev samostojne pravice.

To naj bi izhajalo iz 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (v nadaljevanju Sporazum, Ur. l. RS, št. 71/1997).

4. Tožnik je vložil laičen odgovor na revizijo, ki pa ga revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj lahko na podlagi 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravna dejanja le po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, česar pa tožnik ni izkazal.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje se pravilno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 189/2014 z dne 27. 1. 2015 in VIII Ips 99/2012, kjer je revizijsko sodišče med drugim navedlo, da ZPIZ-1 v 2. alineji 67. člena določa, da je do invalidske pokojnine upravičen zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le ta pa mu ni zagotovljena, ker je star 50 let in da tožena stranka navedeno določbo ZPIZ-1 zmotno razlaga tako, da je do invalidske pokojnine pod navedenimi pogoji upravičen le tisti invalid II. kategorije, ki je star nad 50 let že ob nastanku invalidnosti. Navedeno določbo je potrebno razlagati tako, da pridobi pod navedenimi pogoji pravico do invalidske pokojnine invalid II. kategorije, ki v času nastanka invalidnosti še ni bil star 50 let, ko dopolni 50 let starosti. Enako formulacijo uporabi ZPIZ-1 tudi v 3. alineji istega člena, ki določa pravico do invalidske pokojnine vsakemu invalidu II. in III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev (torej s preostalo delovno zmožnostjo), ,,ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska)". Tudi te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti ob navedenih pogojih invalid druge ali tretje kategorije že ob nastanku invalidnosti star 63 oziroma 61 let, saj takrat na podlagi prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 sploh ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti.

8. Tožena stranka se v reviziji neutemeljeno sklicuje na drugačno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča, saj citirane sodne odločbe s to zadevo niso primerljive.

9. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da bi bilo treba uporabiti določbe ZPIZ-2. Tožnik je vložil dve tožbi. S prvo tožbo, vloženo 6. 4. 2013 je izpodbijal odločbo tožene stranke 2.036.009 z dne 15. 5. 2012, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. 22 2026009 z dne 1. 12. 2011. Z drugo tožbo, vloženo dne 6. 11. 2013 pa je izpodbijal odločbo tožene stranke 2036009 z dne 14. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke št. 22 2036009 z dne 9. 7. 2013. Sodišče prve stopnje je obe tožbi združilo v enotno obravnavanje. Zavarovanec je invalidsko pokojnino zahteval že 18. 4. 2006, odločitev tožene stranke o njegovem zahtevku pa je postala dokončna dne 15. 5. 2012. Tožnik v tem postopku izpodbija to odločitev, zato uporaba ZPIZ-2 ne pride v poštev. Res je tožnik enak zahtevek vložil tudi 26. 4. 2013 (torej že po uveljavitvi ZPIZ-2), o katerem je tožena stranka dokončno odločila dne 14. 10. 2013, na enak način kot prvič. Tožnik izpodbija tudi to dokončno odločitev tožene stranke, vendar pa je v konkretnem primeru bistvena izpodbijana dokončna odločitev tožene stranke z dne 15. 5. 2012, saj v primeru, če bi tožena stranka tožnikovemu zahtevku ugodila, do vložitve drugega zahtevka sploh ne bi prišlo. Sploh pa je tožena stranka z drugo dokončno odločbo ugotovila zgolj to, da je stanje pri tožniku od prvega odločanja naprej še vedno enako kot ob prvem odločanju in da do invalidske pokojnine še vedno ni upravičen.

10. Revizija tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na uporabo četrtega odstavka 22. člena Sporazuma, ki določa, da če obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč je bil tožnik, rojen 27. 1. 1961, ob nastanku invalidnosti dne 24. 1. 2007, star 45 let. V Sloveniji je dopolnil 14 let, 6 mesecev in 24 dni pokojninske dobe. Na podlagi 67. in 68. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije, in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, kadar je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali bolezni. Tako tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev invalidske pokojnine zgolj na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji in je upravičen do samostojne dajatve.

11. Zato je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.