Appeal allowed; compulsory detention requires proven serious danger, not just mental illness.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Ne zadostuje zgolj dejstvo obstoja duševne motnje oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja. Izkazana mora biti resna nevarnost ogrožanja lastnega zdravja ali življenja ali zdravja ali življenja drugih, in sicer morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Navedenega sodišče ni ugotovilo niti navedlo v sklepu. Sodišče ni pridobilo nobenih podatkov od policije in tudi ni zaslišalo mame nasprotnega udeleženca, ki je z navedbo, da bi želel, da bi bila mati prisotna, smiselno predlagal njeno zaslišanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se A. A. zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v Univerzitetni psihiatrični kliniki L. za čas treh tednov, najdalj do 20. 1. 2016.

2. Pridržani osebi po uradni dolžnosti postavljen odvetnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da A. A. odpusti iz Psihiatrične klinike. Opozarja, da je potrebno pri omejitvi človekovih pravic upoštevati ustavno načelo sorazmernosti. Poseg mora biti v razumnem razmerju s tisto dobrino, ki naj se zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom zavarovanja. Sodišče mora izbrati sredstva, s katerimi bo poseglo v človekove pravice, po kriteriju neogibne potrebnosti. Prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice se lahko uporabi samo v primerih, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi. Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhajajo pravno relevantne okoliščine, ki bi opravičevale izrek ukrepa, ki globoko posega v telesno in duševno integriteto pridržanca. Sodišče se sklicuje na agresivno vedenje, ki je povsem odprt pravni standard in ne predstavlja razloga za odreditev zdravljenja v zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom. V sklepu ni obrazloženo s katerimi dejanskimi okoliščinami je pridržanec izpolnil pogoje za pridržanje. Po izpovedbi pridržanega je res prišlo do prepira, ki pa ni presegel verbalnih okvirov. Sodišče o tem ni opravilo kritične dokazne presoje, sklep v tem delu ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Niti iz mnenja izvedenca, niti iz sklepa sodišča ne izhaja v kakšni vzročni zvezi, če sploh, je poslabšanje shizofrene psihoze s pridržančevo sposobnostjo presoje realnosti in sposobnostjo obvladovanja ravnanja. Tudi nobenega stališča v zvezi z možnostjo zdravljenja z drugimi oblikami pomoči v sklepu ni oziroma ni navedenih razlogov, zakaj druge oblike zdravljenja ne bi prišle v poštev. Zgolj začetna neuvidevnost glede bolezni ne utemeljuje pavšalnega zaključka, da je potreben najstrožji ukrep.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, ki se zdravi, je prisilni ukrep in predstavlja močan poseg v vsakomur zagotovljene ustavne pravice do osebne svobode, varstva duševne integritete in do prostovoljnega zdravljenja. Ustavno zagotovljene pravice je mogoče omejiti oziroma v njih poseči le v zakonsko urejenih primerih. Možnost posega je urejena (tudi) v Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr). V prvem odstavku 39. člena ZDZdr dopušča poseg zoper osebo, za katero se ugotovi, da ogroža svoje ali življenje drugih, ali da huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih, ali če povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim (1. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr) ter če sta izpolnjena tudi druga dva pogoja: da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (2. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr) in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomočmi (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).

5. Pritožbi je treba pritrditi, da okoliščine, ki jih je na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatrične stroke in z zaslišanjem pridržane osebe ugotovilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru, ne dajejo zadostne osnove za presojo, da so izpolnjeni vsi prej navedeni zakonski pogoji za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

6. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve in ocene prvostopenjskega sodišča, da ima nasprotni udeleženec duševno motnjo, shizofreno psihozo, zaradi katere so bile v času obravnave prisotne čustvene motnje, miselna razrvanost in neustreznost volje, tako da je bila pri njem hudo motena presoja realnosti in obvladovanja ravnanj, zato je treba nasprotnega udeleženca zdraviti. Neprepričljivi in nezadostni pa so razlogi prvostopenjskega sodišča o podanosti okoliščin iz 1. in 3. alineje 39. člena ZDZdr.

7. Ugotovitev o agresivnem vedenju nasprotnega udeleženca dokazno ni podprta. Izvedenec je zgolj pavšalno navedel, da je bil nasprotni udeleženec sprejet potem, ko je bil nasilen v domačem okolju; o tem v spisu ni nobenega dokazila (uradnega zaznamka, poročila policije, …). Nasprotni udeleženec priznava, da je prišlo do prepira z materjo, zanika pa, da bi bil agresiven. Ker v spisu ni nobenih konkretnih podatkov o agresivnosti nasprotnega udeleženca, pač pa le neobrazložena trditev izvedenca, je ostalo dejansko stanje glede te pravno relevantne okoliščine nezadostno raziskano. Zato ni mogoča vsebinska presoja, ali je podan kateri od zakonsko predpisanih razlogov za prisilno pridržanje nasprotnega udeleženca iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ne zadostuje namreč zgolj dejstvo obstoja duševne motnje oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja. Izkazana mora biti resna nevarnost ogrožanja lastnega zdravja ali življenja ali zdravja ali življenja drugih, in sicer morajo biti ugotovljene konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Navedenega sodišče ni ugotovilo niti navedlo v sklepu. Sodišče ni pridobilo nobenih podatkov od policije in tudi ni zaslišalo mame nasprotnega udeleženca, ki je z navedbo, da bi želel, da bi bila mati prisotna, smiselno predlagal njeno zaslišanje.

8. Utemeljena so tudi opozorila pritožbe glede pomanjkljivosti sklepa v zvezi s potrebnostjo odrejenega ukrepa in načelom sorazmernosti. Tudi v tem delu je sodišče nekritično sledilo nezadostno neobrazloženemu mnenju izvedenca. Poudariti je treba, da gre pri zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve za skrajni ukrep, zato mora sodišče ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera kritično presoditi, če je mogoče cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi. Sodišče prve stopnje te presoje ni opravilo.

9. Zaradi pomanjkanja presoje zakonsko predpisanih pogojev za pridržanje osebe na zdravljenju v oddelku psihiatrične klinike pod posebnim nadzorom se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v tem postopku uporablja skladno s 30. členom ZDZdr in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Če bo prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je sodni postopek za zdravljenje nasprotnega udeleženca še potreben, bo moralo ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva na način, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Čeprav mora sodišče v tovrstnih postopkih postopati posebno hitro, ga to ne odvezuje dolžnosti, da pridobi relevantne podatke in jih dokazno oceni, svoje ugotovitve pa utemelji z jasnimi razlogi, tako da je mogoč njihov preizkus.