Appeal dismissed; child support obligation limited to school-attending minor child per Family Law Act.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Dolžnica je v predlogu za odpust obveznosti sicer zatrjevala, da naj bi bila dolžna preživljati tri sinove, enega mladoletnega in dva polnoletna, ki se še vedno šolata. V kasnejši vlogi pa je trditve v tej smeri spremenila, saj je zatrjevala, da je eden od polnoletnih otrok zaposlen, drugi polnoletni otrok pa je brezposeln. Ob tako spremenjenih navedbah dolžnice je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da ima dolžnica dolžnost preživljanja le enega mladoletnega otroka, saj pritožnica za polnoletnega otroka ni zatrjevala, da se redno šola. Okoliščina, da je polnoletni otrok brezposeln in živi v skupnem gospodinjstvu z dolžnico, je mogoče upoštevati le kot enega od elementov socialnih razmer, v katerih živi dolžnica.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 15) začelo postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici in določilo preizkusno obdobje treh let od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti tako, da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 12. 11. 2018. Pri določitvi dolžine preizkusnega obdobja je sodišče prve stopnje upoštevalo dolžničino starost (45 let), da je ločena in ima dolžnost preživljanja enega mladoletnega otroka, da je zaposlena in prejema plačo, ki ne presega minimalnega dohodka, pri čemer pa posebnih zdravstvenih težav nima. Razlog za insolventnost pa naj bi izviral iz kreditnih obveznosti, ki sta jih z bivšim možem prevzela za adaptacijo stanovanjske hiše.

2. Zoper dolžino preizkusnega obdobja v izpodbijanem sklepu je dolžnica vložila pritožbo (red. št. 19). Prvostopenjskemu sodišču je očitala zmotno ugotovitev dejanskega stanja, češ da je dolžna preživljati poleg mladoletnega sina tudi polnoletnega sina, ki je brezposeln. Poleg tega pa v pritožbi zatrjuje, da ne prejema preživnine od očeta svojih otrok, kljub sproženim izvršilnim postopkom. Zatrjevala je tudi, da naj bi določitev 3-letne preizkusne dobe odstopala od prakse naslovnega sodišča v podobnih oziroma identičnih primerih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na ugotovljeno dolžnost preživljanja otrok dolžnice. V skladu s 123. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, starejše otroke do 26 leta starosti pa le ob pogoju rednega šolanja otroka. Dolžnica je v predlogu za odpust obveznosti z dne 19. 10. 2015 (red. št. 1) sicer zatrjevala, da naj bi bila dolžna preživljati tri sinove, enega mladoletnega in dva polnoletna, ki se še vedno šolata. V vlogi z dne 2. 11. 2015 (red. št. 10) pa je trditve v tej smeri spremenila, saj je zatrjevala, da je eden od polnoletnih otrok zaposlen, drugi polnoletni otrok pa je brezposeln. Ob tako spremenjenih navedbah dolžnice je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da ima dolžnica dolžnost preživljanja le enega mladoletnega otroka. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na dolžnost preživljanja polnoletnega otroka, saj pritožnica niti ne zatrjuje več, da se ta otrok redno šola, kar bi ustvarjalo preživninsko obveznost dolžnice. Okoliščina, da je polnoleten otrok, za katerega ne obstaja preživninska obveznost dolžnice, brezposeln in živi v skupnem gospodinjstvu z dolžnico, je mogoče upoštevati zgolj kot enega od elementov socialnih razmer, v katerih živi dolžnica.

5. Sodišče prve stopnje je preizkusno dobo določilo v trajanju treh let, to je v dolžini, ki je bližje spodnji meji zakonskega razpona določanja preizkusne dobe (od dveh do petih let). Od okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, v prid krajše preizkusne dobe govorijo socialne razmere, kakor tudi pojasnila upraviteljice v izjavi z dne 18. 8. 2015 (red. št. 23), da bo iz premoženja dolžnice v stečajnem postopku oblikovana stečajna masa, ki bo omogočala poplačilo upnikov. Proti skrajševanju preizkusne dobe pa govorijo okoliščine, da je pritožnica stara 45 let, da je trenutno zaposlena in nima posebnih zdravstvenih težav. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je preizkusna doba, določena v izpodbijanem sklepu primerna glede na vse upoštevne okoliščine pritožnice.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi določena triletna preizkusna doba odstopala od primerljivih primerov istega sodišča. Pri tem pritožnica izrecno izpostavlja določitev preizkusne dobe v zadevah St 3213/2014, St 3214/2014 in St 2253/2011. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da v navedenih primerih ne gre za primerljivo dejansko stanje s konkretnim primerom. V vseh primerljivih primerih, na katere se sklicuje pritožnica, je namreč šlo za dolžnike, upokojene starejše osebe (St 3213/2014 in St 3214/2014) ali za nezaposleno osebo brez izgledov za zaposlitev (St 225/2011). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče določilo preizkusno dobo dolžnici, ki je primerna glede na upoštevajoče dejanske okoliščine na strani pritožnice.

7. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).