Appeal dismissed; court upheld installment tax payment as income not low enough for full exemption.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

S plačilom takse v višini 567,00 EUR v celotnem znesku, glede na višino lastnega mesečnega dohodka na družinskega člana 775,00 EUR, ne bi bila občutno zmanjšana sredstva za preživljanje članov družine tožencev, temveč bi bilo stanje prosilca le ogroženo. Zato je tožencema omogočilo obročno plačilo sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vlogi tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek delno ugodilo tako, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati sodno takso za pritožbeni postopek v treh mesečnih obrokih v višini 189,00 EUR, ki zapadejo v plačilo vsakega 30. dne v mesecu, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. 11. 2015, navedeni znesek pa je treba plačati na prehodni podračun sodišča, določen za plačevanje sodnih taks št. SI56 01100-8450084126 s sklicem 00 8 01 05 02259 14.

2. Toženca sta zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se v skladu z drugim odstavkom 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, da višina lastnega dohodka družine na posameznega družinskega člana v konkretnem primeru znaša 775,00 EUR, da je minimalni dohodek ob dnevu vložitve predloga za oprostitev plačila sodne takse znašal 260,00 EUR, minimalni dohodek družine pa 1.055,60 EUR. Po oceni sodišča prve stopnje s plačilom takse v višini 567,00 EUR v celotnem znesku, glede na višino lastnega mesečnega dohodka na družinskega člana 775,00 EUR, ne bi bila občutno zmanjšana sredstva za preživljanje članov družine tožencev, temveč bi bilo stanje prosilca le ogroženo. Zato je tožencema omogočilo obročno plačilo sodne takse.

5. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikoma, da razmerje med višino dohodka na družinskega člana in zneskom sodne takse, ki jo mora stranka plačati, ne more biti edino merilo za presojo utemeljenosti predloga za oprostitev plačila sodne takse, kar v danem primeru tudi ni bilo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je minimalni dohodek po 8. členu Zakona o socialnovarstvenih prejemkih ob dnevu vložitve predloga znašal 260,00 EUR, dvakratnik navedenega zneska torej 520,00 EUR, kar pomeni, da preživljanje tožencev in njunih družinskih članov zaradi plačila sodne takse, glede na to, da višina lastnega dohodka družine na posameznega družinskega člana znaša 775,00 EUR, ne bi bilo ogroženo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča lastni mesečni dohodek na družinskega člana v višini 775,00 EUR ni tako nizek, da bi opravičeval oprostitev plačila sodne takse v višini 567,00 EUR.

6. Toženca šele v pritožbi trdita, da si prvo toženec res prikazuje, da si izplačuje plačo v višini 2.495,22 EUR, ki pa jo nameni za poslovanje samega s. p. in za kritje izgube, in kolikor le lahko, še za preživljanje celotne družine, pri tem pa ne povesta, zakaj tega nista navedla oziroma brez svoje krivde nista mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato teh trditev pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati.

7. Odločitev sodišča prve stopnje bi, glede na zgoraj navedeno, ostala enaka, četudi bi le-to upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014, na katero opozarjata pritožnika.

8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, po ugotovitvi, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).