Administrative court dismisses prisoner's conditional release appeal citing unrebutted recidivism and lack of procedural abuse.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določb 8., 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik večkratni specialni povratnik, kar ne predstavlja pozitivne prognoze glede njegove ponovitvene nevarnosti in da je pri tožniku potrebno še nadaljnje preverjanje stabilnosti z zunajzavodskimi ugodnostmi, ki je relevantna pri odločanju o pogojnem odpustu tožnika in njegovi vključitvi na prostost.

2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga tožbo, v kateri navaja, da se v zaporih zlorabljajo ustavne pravice. Navaja tudi, da niso točne trditve uprave zaporov in komisije, da krši hišni red. Uprava zaporov je nanj jezna, ker jih opozarja na zlorabe. Delavci zapora so dali napačne podatke o tem, da ima premalo odsedene kazni, ker so upoštevali datum nastopa kazni zapora z dne 8. 3. 2010, ne pa tudi dejstvo, da je bil tudi v priporu od 14. 11. 2006. Predlaga tudi, da se ga vabi na sejo, na kateri bo obravnavana njegova pritožba (pravilno tožba).

3. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta odločila, da se tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

6. Pogojni odpust prestajanja kazni ureja KZ-1 v 88. členu. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je kazen izrečena, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja storjenega pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti (peti odstavek 88. člena KZ-1).

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Ks 53138/2010 z dne 17. 9. 2012 obsojen na enotno kazen 10 let in 8 mesecev zapora zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije, kaznivega dejanja overitve lažne vsebine, kaznivega dejanja zatajitve, več kaznivih dejanj ponarejanja listin, kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka in zlorabe bančne ali kreditne kartice ter kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. V kazen se mu všteva tudi čas, prestan v priporu in sicer od 14. 2. 2006 do 8. 3. 2010, skupno 1180 dni. Zunajzavodske ugodnosti tožnik koristi od marca 2013. Po lastnih navedbah je izhode koristil s svojo družino na stalnem prebivališču.

8. Ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita. Ocena tožene stranke, da za tožnika, glede na njegovo povratništvo, ki je odločilna okoliščina, ki se upošteva pri oceni, ali naj se obsojenca pogojno izpusti, ni utemeljeno pričakovati, da v času pogojnega odpusta ne bi storil novega kaznivega dejanja, ni arbitrarna. Prav tako iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila arbitrarna ocena tožene stranke, da je treba tožnika nadzorovati pri koriščenju njegovih zunajzavodskih ugodnosti. Oboje je podrobno navedeno in utemeljeno v poročilu o obnašanju ter mnenju zavoda za obsojenca z dne 25. 2. 2014. Tožnik je namreč to poročilo in mnenje prejel in v tožbi ni argumentirano oporekal oceni dejstev glede specialnega povratništva in potrebe po preverjanju stabilnosti z zunajzavodskimi ugodnostmi.

9. Po mnenju sodišča je torej tožena stranka pravilno uporabila prosti preudarek. Sodišče meni, da v konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in da tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu, v nad. ZUS-1).

10. Tožnikovega tožbenega očitka v zvezi s kršitvami človekovih pravic sodišče ni moglo preizkusiti, saj ga tožnik ni z ničemer konkretiziral in utemeljil. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni bilo upoštevano, da je bil tudi v priporu, saj iz podatkov v spisu in sicer iz poročila ZPKZ Dob pri Mirni, ki je bilo posredovano tudi tožniku, izhaja, kot je navedeno že zgoraj, da mu je bil v kazen vštet tudi čas, prestan v priporu in sicer skupno 1180 dni. Tudi ni utemeljena tožbena navedba, da po trditvah uprave zaporov in komisije krši hišni red. Iz navedenega poročila z dne 25. 2. 2014 namreč izhaja ravno nasprotno, da tožnik spoštuje določila hišnega reda (četrta stran poročila). V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi želel prisostvovati, ko se bo reševala njegova tožba, pa sodišče pojasnjuje, da tožnika na sejo senata, na kateri je odločalo o obravnavani zadevi, ni vabilo, ker na podlagi petega odstavka 59. člena ZUS-1 seje senata niso javne, tožnik pa ni predlagal izvedbe takega dokaza, ki bi lahko vplival na drugačno odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.