Supreme Court rejects review application for failure to concretely demonstrate deviation from established case law.

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

[JEDRO]

Res je, da v skladu s petim odstavkom 367.b člena zadošča, če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča tako, da navede opravilne številke zadev. A to pomeni le to, da mu za razliko od sklicevanja na sodno prakso nižjih sodišč, ni treba predložiti kopij sodnih odločb. Ne pomeni pa tega, da mu ni treba natančno in konkretno opisati, v čem je podan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je v tej pravdi uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki sta mu jo prizadejala policista 25. 8. 2009. Za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v zvezi s poškodbo rame, mu je sodišče prve stopnje prisodilo 9.800,00 EUR odškodnine.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

3. Tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije dopusti revizijo glede vprašanja, ali je bila v konkretnem primeru tožniku prisojena primerna odškodnina iz naslova nematerialne škode.

4. V predlogu tožnik opisuje dejanske vidike škode po posameznih odškodninskih postavkah iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter se zavzema za to, da bi mu sodišče prisodilo višjo denarno odškodnino. Meni namreč, da je odškodnina v višini 10 povprečnih neto plač prenizka. Sklicuje se na razloge pritožbenega sodišča, da znaša povprečna odškodnina za srednje hude primere 24 neto plač, odškodnine v primerih poškodb, podobnih tožnikovi, pa med 16 in 21 neto plač. Nato zaključuje, da je stališče v izpodbijanih sodbah, da odškodnina v višini 9.800,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo za tožniku nastalo škodo, napačno in odstopa od sodne prakse v podobnih primerih „kar je sicer ugotovilo že pritožbeno sodišče, to ugotovitev pa potrjujejo tudi številne sodne odločbe (npr. II Ips 26/99, II Ips 526/2003, II Ips 527/2009, II Ips 478/2002, II Ips 689/2001, II Ips 159/97, II Ips 444/2005, II Ips 617/2008, II Ips 499/2004...).“

5. Predlog za dopustitev revizije ni popoln.

6. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

7. Citirane zakonske zahteve, ki veljajo v postopku dopuščene revizije, so strožje od zahtev, ki veljajo v primeru dovoljene revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Tako je zato, ker je institut dopuščene revizije v prvi vrsti namenjen reševanju pravnih vprašanj, ki so pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnikova vloga po svoji vsebini v resnici predstavlja revizijo in ne izpolnjuje v celoti zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Tožnik najprej nekorektno povzema razloge pritožbenega sodišča iz 17. točke obrazložitve, ki se nanašajo na statistični prikaz višine odškodnin v primeru podobnih poškodb. Zamolči namreč razlikovalno okoliščino, na katero opozarja pritožbeno sodišče (da je škoda za 30 odstotkov večja zaradi tožnikove predhodne poškodbe iste rame). A bistveno je tisto, kar sledi v nadaljevanju predloga. To pa je, da tožnik zgolj pavšalno trdi, da predstavlja njegov primer odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Res je, da v skladu s petim odstavkom 367.b člena zadošča, če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča tako, da navede opravilne številke zadev. A to pomeni le to, da mu za razliko od sklicevanja na sodno prakso nižjih sodišč, ni treba predložiti kopij sodnih odločb. Ne pomeni pa tega, da mu ni treba natančno in konkretno opisati, v čem je podan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prav zato, ker tožnik v predlogu ni natančno in konkretno izkazal morebitnega odstopa od sodne prakse, njegov predlog ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP ter ga je Vrhovno sodišče v skladu s pooblastilom iz šestega odstavka istega člena zato zavrglo.