Appeal dismissed; land registry court need not justify ex officio entry if respondent understood basis.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V zemljiškoknjižnem postopku na prvi stopnji sme zemljiškoknjižno sodišče odločiti, ne da bi udeležencem postopka vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o samem predlogu za vpis oziroma o obvestilu glede vpisa, o katerem odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Zakon ne zahteva, da je sklep zemljiškoknjižne pomočnice o dovolitvi vpisa obrazložen. Pritožnici pa je bilo ob presoji njenega ugovora v izpodbijanem sklepu razumljivo in zadostno odgovorjeno, na kakšni podlagi je odločeno v konkretni zadevi. Pritožnica je zato imela možnost, da na argumente sodišča odgovori s svojimi nasprotnimi argumenti v pritožbi. O dovolitvi zaznambe odloča zemljiškoknjižno sodišče na podlagi listin, ki dokazujejo nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa, in ki ustrezajo drugim pogojem, določenim z zakonom. Konkretna odločba CSD, izdana skladno z določbo 36. člena ZSVarPre, je ustrezna listina.

[OBRAZLOŽITEV]

Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom Dn 174989/2015 z dne 1. 9. 2015 pri solastninskem deležu nasprotne udeleženke do 1/12 pri uvodoma navedenih nepremičninah dovolila zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve in sicer v korist Republike Slovenije. Vpis je dovolila na podlagi dokončne in pravnomočne določbe Centra za socialno delo Maribor (v nadaljevanju: CSD) z dne 3. 2. 2014.

Zoper sklep je ugovarjala nasprotna udeleženka in zemljiškoknjižna sodnica je ugovor zavrnila in sklep o dovolitvi vpisa potrdila.

V pritožbi zoper odločitev zemljiškoknjižne sodnice nasprotna udeleženka najprej kot razloge za izpodbijanje neobrazloženo navaja več členov Ustave RS, 258., in 288. člen KZ-1, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o izvršbi, Zakon o zemljiški knjigi, več sodb ESČP ter več členov Evropske konvencije o človekovih pravicah. V mestoma ponavljajoči se obrazložitvi navaja, da ni bilo javnega sojenja oziroma ni bila na javni razpravi (kršitev 24. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o človekovih pravicah), da ni imela časa za pripravo zagovora niti možnosti izvajanja dokazov oziroma prerekanje dolga oziroma višine dolga (kršitev 29. člena Ustave RS). Trdi, da ji predhodno ni bila vročena nobena pošta v zvezi z dolgom in ni mogla predstaviti argumentov v tej zadevi. Ni podpisala nobenega pogodbenega razmerja, iz katerega bi bilo razvidno, da je zadeva zavarovana z nepremičnim premoženjem. Zato ne dovoljuje posega v njeno premoženje. Ni bilo predstavljeno, kdaj naj bi dolg nastal oziroma katera odločba ali sodba sodišča je osnova, višina dolga, ki naj bi ga dolgovala in zakaj naj bi dolgovala denar in v kateri zadevi. Sklep o vpisu in izvršbi sploh ne navaja, na osnovi katerega zakona in člena se ta postopek izvršbe izvršuje. Brez ustreznih pogojev za odvzem ni dovoljeno odvzemati nepremičnega premoženja. Ker ni dokazov o dolgu niti ni bil izveden sodni postopek, ki bi določil višino dolga in dolžnika, niti ni predložena verodostojna listina (odločba sodišča), da je dolžnik, smatra zadevo za nedokazano in zahteva ustavitev in preklic izpodbijanega sklepa. Trdi še, da pravni pouk v sklepu ni v skladu z 29. členom Ustave RS, kjer v prvem odstavku piše, da mora imeti primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Primeren čas bi bil 30 dni, rok 3 ali 8 dni je protiustaven. Državne institucije so dolžne upoštevati, da je državljan prava nevešča oseba in mu to ne sme škoditi.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi gre za zemljiškoknjižni postopek za vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v zemljiško knjigo na podlagi dokončne odločbe CSD Maribor z dne 3. 2. 2014.

Najprej velja izpostaviti, da v zemljiškoknjižnem postopku velja načelo formalnosti postopka - zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1). V zemljiškoknjižnem postopku na prvi stopnji sme zemljiškoknjižno sodišče odločiti, ne da bi udeležencem postopka vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o samem predlogu za vpis oziroma o obvestilu glede vpisa, o katerem odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače (123. člen ZZK-1) in za ta postopek zaznambe zakon

ne določa drugače. Glede na naravo tega postopka (v katerem se ne ugotavlja spornih dejstev) pritožbeno sodišče ocenjuje, da so v tej zvezi zatrjevani očitki o kršitvi ustavnih in konvencijskih pravic neutemeljeni in prav tako neutemeljene pritožničine trditve o kršitvah, ker ji ni bila zagotovljena pravica do izjave in v tej zvezi možnost sodelovanja na javni obravnavi. Protispisne so trditve, da ji ni bila vročena nobena pošta v tej zadevi, saj sta ji bila po spisovnih podatkih vročena tako sklep o dovolitvi vpisa kot izpodbijani sklep in je zoper oba vložila predpisano pravno sredstvo – najprej ugovor in zatem zdaj obravnavano pritožbo. Kot je razumeti pritožbo, problematizira dolžino roka za vložitev ugovora. Ni jasno, zakaj omenja tudi rok tri dni, glede na to, da je bila v pravnem pouku v sklepu o vpisu poučena, da je dovoljeno zoper sklep vložiti ugovor v osmih dneh in da rok teče od dneva vročitve sklepa. Pouk je skladen z zakonom, saj ZZK-1 v drugem odstavku 157. člena določa, da je treba ugovor vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa o vpisu. Pritožnica v pritožbi ni navedla tehtnih argumentov za očitke o ustavno sporni dolžini roka, pritožbeno sodišče pa ne dvomi v ustavno skladnost omenjenih pravil.

Zakon ne zahteva, da je sklep zemljiškoknjižne pomočnice o dovolitvi vpisa obrazložen (glej 152. člen ZZK-1). Pritožnici pa je bilo ob presoji njenega ugovora v izpodbijanem sklepu razumljivo in zadostno odgovorjeno, na kakšni podlagi je odločeno v konkretni zadevi. Zemljiškoknjižna sodnica je nasprotni udeleženki pojasnila, da gre glede na konkretne okoliščine za primer z dokončno odločbo izrečene prepovedi, kot jo je v času izdaje odločbe predvideval sedmi odstavek 36. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) in v nadaljnjih odstavkih terjal njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ob smiselni uporabi določb ZZK-1, ki se nanašajo na zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve(1). To pa so določbe odseka 4.4.9. ZZK-1, konkretno 98. člen. Pritožnica je zato imela možnost, da na argumente sodišča odgovori s svojimi nasprotnimi argumenti v pritožbi.

Pravilnosti odločitve pritožba tudi sicer ni omajala, preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. O dovolitvi zaznambe odloča zemljiškoknjižno sodišče na podlagi listin, ki dokazujejo nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa, in ki ustrezajo drugim pogojem, določenim z zakonom (drugi odstavek 29. člena ZZK-1). Odločba CSD je glede na razloge v prejšnjem odstavku ustrezna listina, zato so pritožbene navedbe, ki mimo tega zanikajo obstoj relevantne odločbe, neutemeljene. S pravilnostjo in zakonitostjo postopka, v katerem je bila izdana odločba in pravilnostjo in zakonitostjo same odločbe pa se zemljiškoknjižno sodišče glede na njegova zakonska pooblastila ne sme ukvarjati. V tej zvezi izpostavljena vprašanja obstoja dolga, pogodbenega razmerja, verodostojne listine oziroma sklepa o izvršbi in omemba postopka izvršbe so verjetno posledica nerazumevanja, da gre v konkretni zadevi za zemljiškoknjižni postopek in ne postopek prisilne izvršbe zaradi izterjave dolga in se glede na naravo postopka z vprašanjem dolgov nasprotne udeleženke sodišču ni bilo potrebno ukvarjati. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ne gre za „odvzem premoženja“, gre za za zaznambo, ki bo z objavo v zemljiški knjigi zagotovila javnost podatka, da je nasprotni udeleženki prepovedana odtujitev in obremenitev spornih nepremičnin (4. in 6. člen ZZK-1).

Zato in ker pritožba ni imela drugih konkretnih in tehtnih navedb, ki bi omogočale konkreten odgovor, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

----

op. št. 1: Enako je ureditev tudi po zdaj veljavni določbi 36. člena ZSVarPre.