Appeal dismissed; mental anguish damages for loss of active handball playing confirmed as fair.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi trajne nezmožnosti aktivnega igranja rokometa šestnajstletnega fanta, ki je bil obetaven rokometaš, v višini 7,5 povprečnih plač, je pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 18.231,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz prvega odstavka 1. točke izreka sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.471,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe ter stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo nad zneskom 9.500,00 EUR za nematerialno škodo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podrejeno predlaga spremembo sodbe z znižanjem odškodnine nad zneskom 9.500,00 EUR, s stroškovno posledico. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo odškodnino v višini 8.000,00 EUR, medtem ko bi pravična odškodnina iz tega naslova znašala 6.000,00 EUR.

Tožnikovo zdravljenje, ki je v nezgodi utrpel večkratni zlom leve nadlahtnice, je trajalo 5 mesecev, pri čemer je tožnik trpel bolečine, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke. Glede na poškodbo leve roke in dejstvo, da je tožnik mlada oseba, toženka ne dvomi, da je tožnik v času zdravljenja trpel določene neugodnosti, vendar pa sodišče ni upoštevalo, da je tožnik desničar in da mu imobilizacija leve roke zagotovo ni povzročala takšnih omejitev in nevšečnosti, kot bi mu jih, če bi bil levičar.

Zaradi operativnega posega in nujnosti mirovanja ter obiskovanja fizioterapije je tožnik sicer trpel nevšečnosti, vendar te po mnenju toženke niso predstavljale hudih neprijetnosti med zdravljenjem. Dosojeni znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 7.500,00 je močno pretiran, tožnik bi bil upravičen do 2.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče napačno upoštevalo tudi neprijetnosti in nevšečnosti zaradi aktivne fizikalne terapije, ki jo je tožnik obiskoval v Termah v avgustu 2013 (ne predstavljajo trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti), kar je sodišče tudi sicer upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem.

Iz medicinskega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik večjih ali hujših nepravilnosti oz. zmanjšanja življenjskih aktivnosti v trajnem smislu ne bo doživljal, razen da se ne bo več aktivno ukvarjal z rokometom. Toženka meni, da tudi to ni gotovo, saj dokazni postopek ni pokazal, da se je tožnik nedvomno imel namen aktivno ukvarjati z rokometom. Rokomet je igral kot 16-letnik, tako kot ga igrajo mnogi mladi fantje, z odraščanjem pa se izkaže, da nek šport ni več prioriteta. Tudi odškodnina iz naslova strahu v višini 1.500,00 EUR je pretirana.

Nedvomno je tožnik utrpel primarni strah, ki je trajal vse do pregleda v SB, že po odpustu domov pa je bil njegov sekundarni strah manjše intenzitete. Tožnik ne glede na svoja leta in vrsto poškodbe ni trpel sekundarnega strahu, ki bi opravičeval dosojeno odškodnino iz tega naslova.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Mladoletni tožnik je v nezgodi utrpel večkratni zlom leve nadlahtnice, po nezgodi je bil hospitaliziran v SB od 7. 7. 2013 – 13. 7. 2013, prestal je operacijo leve nadlahtnice. V času zdravljenja je, kot je ugotovil izvedenec medicinske stroke, trpel trajne hude bolečine 2 do 3 dni po poškodbi, nato je sledilo obdobje trajnih srednje hudih telesnih bolečin v obdobju 10 dni. Obdobje trajnih zmernih in občasnih, tudi srednje hudih telesnih bolečin, je trajalo dva tedna, obdobje trajnih zmernih telesnih bolečin tri tedne, obdobje občasnih zmernih telesnih bolečin pa do konca zdravljenja (konec novembra 2013). Tožnik je bolečine čutil tudi še v letu 2014 ob odstranitvi osteosintetskega materiala, pri večjem obremenjevanju pa bo tudi v bodoče čutil zmerne bolečine v področju levega komolca. Tožnik je trpel tudi številne nevšečnosti, in sicer: dva pregleda v KA SB, mirovanje z roko, jemanje zdravil proti bolečinam, potreba po pomoči medicinskih sestre, obiskovanje zdravnice v ZD, odstranjevanje kovinske sponke z rane, rtg slikanja, odstranitev OSM materiala leta 2014, ponovno hospitalizacijo v SB ter fizikalno terapijo v Termah, ki jo je tožnik obiskal 15krat, prav tako je bil odsoten s športne vzgoje do konca novembra 2013. Glede na vse prestane telesne bolečine in nevšečnosti je tudi po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina iz tega naslova v višini 8 povprečnih neto plač pravična, zaradi česar pritožbeni očitek o zmotni uporabi 179. člena OZ ni utemeljen (v primerljivem primeru VS001297 je bila oškodovancu za primerljive bolečine in nevšečnosti priznana odškodnina v višini 7,2 plač). Pritožbene navedbe, da je tožnik desničar, zaradi česar so bile ugotovljene nevšečnosti manjše, kot če bi bil levičar, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

6. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine iz tega naslova napačno upoštevalo tudi duševne bolečine tožnika zaradi zgolj začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je pretrpel v času hospitalizacije in izvajanja fizikalne terapije do zaključka zdravljenja novembra 2013. Kljub temu je prisojena odškodnina iz tega naslova po presoji pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno dejansko stanje, in sicer, da je tožnik zaradi posledic poškodbe trajno nezmožen aktivnega igranja rokometa, s katerim se je aktivno ukvarjal pred nezgodo, pravilna. Dejstvo, da je bil tožnik obetaven rokometaš, je tožnik izkazal s pisnimi dokazili (A5 in A15), zato pritožbeni očitek, ki navedeno ugotovitev izpodbija, ni utemeljen. V primerljivem primeru VS001506 je bila 21-letnemu oškodovancu, ki se je pred nesrečo aktivno ukvarjal s športom, in sicer je igral odbojko, se ukvarjal z atletiko in na regionalnem nivoju dosegal zelo dobre rezultate, po poškodbi pa se je lahko ukvarjal le še s peš hojo in plavanjem, zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot pravična dosojena odškodnina v višini 8,2 plač iz tega naslova. Odškodnina, ki je bila tožniku dosojena iz tega naslova v višini 7,5 povprečnih neto plač, je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno umeščena v okvir odškodnin za primerljive škode (179. člen OZ). Zavzemanje pritožbe za znižanje odškodnine na 2.000,00 EUR, še zlasti ob upoštevaju tožnikove mladosti ob nezgodi in posledične dolžine trajanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, ni na mestu.

7. Tožnik je bil kot sopotnik ob trčenju vozila v škarpo ves čas pri zavesti in je videl, da prihaja do neizogibnega trčenja v škarpo. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je pretrpel močan primarni strah od poškodbe do pregleda v SB, doživljal pa je tudi sekundarni strah srednje do zmerne intenzitete za izid zdravljenja. Skrb, da se ne bo več mogel aktivno ukvarjati z rokometom, se je izkazala za upravičeno. Brez podlage je zavzemanje pritožbe, da tožniku ne pripada odškodnina za „sekundarni“ strah (strah je sicer enotna kategorija), ker ni bil tako intenziven, kot ugotavlja sodba. Upoštevaje intenzivnost primarnega strahu ter trajanje in intenzivnost sekundarnega strahu (do 30.11.2013), je priznana odškodnina v višini 1.500,00 EUR, primerna.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, in ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP), pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.