Appeal dismissed; labor court has jurisdiction over work injury compensation claims alleging employer liability.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik od toženca kot delodajalca zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe pri delu. Zatrjuje obstoj ustnega dogovora o delovnem razmerju, krivdno odgovornost toženca pa utemeljuje z dolžnostjo delodajalca zagotoviti delavcu varnost in zdravje pri delu. Za odločanje v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, pa je po določbi točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Za določitev stvarne pristojnosti je odločilno, na katero pravno področje se nanaša zahtevek – kje je urejena pravna podlaga za odločitev. To pa je odvisno od vsebine zahtevka. Ker tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot posledico opustitev delodajalca, gre za individualni delovni spor.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej pravdni zadevi in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

2. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da obstoja delovnega razmerja (zaenkrat) neposredno (še) ne zatrjuje, razmerje do toženca je podobno delovnemu razmerju. Določba 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) nima neposredne zveze z ugotavljanjem stvarne pristojnosti sodišč, glede na napotovanje k splošnim pravilom civilnega prava pa kaže k stvarni pristojnosti rednega sodišča. Sodba VS RS VIII Ips 16/2015, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj zaenkrat tožnik ne zahteva ugotovitve delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik sicer ni vložil tožbe zaradi ugotovitve, da je pri tožencu v delovnem razmerju, ker pa je v točki II. tožbe navajal, da je za toženca od decembra 2007 do decembra 2012 delal kot oskrbnik „ranča“ na podlagi ustnega dogovora, opisal kaj vse je delal, da je delal vsak dan, samo enkrat je šel na „dopust“ za 12 dni, je utemeljeno sklicevanje prvega sodišča na sodbo VS RS VIII Ips 16/2015. Tožbo temelji na zatrjevanju krivdne odškodninske odgovornosti toženca, ker tožniku ni zagotovil ustrezne varnosti pri delu. Sklicuje se na 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), po katerem mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu.

5. Glede na take tožbene trditve in 19. člen ZPP, ki sodišču nalaga, da mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko se je ob predhodnem preizkusu tožbe po uradni dolžnosti izreklo za stvarno nepristojno. Pristojnost se presodi po navedbah v tožbi in na podlagi sodišču znanih dejstev (drugi odstavek 17. člena ZPP). Iz tožbenih navedb pa izhaja, da tožnik od toženca kot delodajalca zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici poškodbe pri delu. Zatrjuje obstoj ustnega dogovora o delovnem razmerju, krivdno odgovornost toženca pa utemeljuje z dolžnostjo delodajalca zagotoviti delavcu varnost in zdravje pri delu. Za odločanje v sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, pa je po določbi točke b) prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) pristojno delovno sodišče. Za določitev stvarne pristojnosti je odločilno na katero pravno področje se nanaša zahtevek – kje je urejena pravna podlaga za odločitev. To pa je odvisno od vsebine zahtevka. Ker tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot posledico opustitev delodajalca, gre za individualni delovni spor.

6. V pritožbi uveljavljana kršitev ni podana. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, nosi skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP pritožnik pritožbene stroške sam.