Administrative court dismisses tax enforcement appeal, ruling requests for payment deferral are separate from the contested tax seizure decision.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zoper tožnika utemeljeno začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti z rubežem denarnih sredstev na računu pri banki A. Prošnja za odložitev izvršitve odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče pripominja, da izpodbijani sklep ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 23. 10. 2014 skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 20.535,51 EUR, z rubežem denarnih sredstev na računu pri banki A.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-29-1383/2014-2 z dne 4. 2. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je odločitev organa prve stopnje ob upoštevanju dejanskega stanja na dan izdaje sklepa pravilna in skladna z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi. V zvezi s prošnjo za odložitev izvršitve odločbe do odločitve o pritožbi in prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja pa pojasni, da je odločanje v pristojnosti prvostopnega organa, ki je o vlogi za odložitev davčne izvršbe že odločil s sklepom št. DT 4934-66428/2014-9(07-3401-05) z dne 12. 12. 2014, vloga za obročno plačilo pa je bila istega dne odstopljena v reševanje organu prve stopnje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

4. Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev 22. in 25. člena Ustave in 6. člena EKČP. V tožbi navaja, da je prosil za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozoril davčni organ, da bi mu plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposoben, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj bi moral odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje tožeče stranke ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in utemeljena v določbah ZDavP-2, na katere se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi sklicujeta davčni organ prve stopnje in tožena stranka.

8. Iz spisa sledi, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in hkrati predlagal odložitev njegove izvršitve do odločitve organa druge stopnje, podrejeno pa prošnjo za odobritev obročnega odplačevanja. Prošnja za odložitev izvršitve odločbe in prošnja za odobritev obročnega plačevanja nista predmet izpodbijanega sklepa in posledično tudi ne predmet tega upravnega spora. Zato tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen.

9. V ostalem tožnik konkretnih ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. V zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ sodišče še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

11. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

12. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).