Appeal dismissed; debt discharge blocked by disproportionate child support obligation relative to debtor's assets.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Obveznost plačevanja preživnine sama po sebi ne more biti ovira za odpust obveznosti, lahko pa postane, če dolžnik prevzame obveznost plačevanja preživnine v taki višini, ki je nesorazmerna z njegovim premoženjskim položajem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje ustavilo postopek odpusta obveznosti in dolžnikov predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi je vztrajal pri ugovornih navedbah in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter nadaljuje s postopkom odpusta obveznosti oz. podredno, da ga razveljavi ter zadevo vrne ponovno v odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek odpusta obveznosti na predlog upravitelja zaradi ovire za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP (če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem). Upravitelj mora na podlagi podatkov, ki so mu dostopni, preveriti ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz 2. ali 4. točke 399. člena tega zakona (prvi odstavek 402. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti namreč po zakonu ni dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo ali če lahko glede na njegov premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti (4. točka 399. člena ZFPPIPP).

5. Sodišče prve stopnje je v postopku obravnave ugovora proti odpustu obveznosti ugotovilo, da je dolžnik glede svoje obveznosti plačevanja preživnine za dva otroka 9. 9. 2013 sklenil sodno poravnavo, s katero se je zavezal, da bo plačeval preživnino v višini 200,00 EUR mesečno, nato pa je čez pet mesecev (18. 2. 2014) sklenil novo sodno poravnavo, v kateri se je zavezal plačevati preživnino 1000,00 EUR mesečno. Predlog za začetek stečajnega postopka je dolžnik vložil 9. 4. 2015 in v predlogu navedel, da je insolventen, da nima nobenega premoženja, da je trajno nelikviden, prezadolžen in dolgoročno plačilno nesposoben ter da ima visoke obveznosti do upnikov. Iz razlogov izpodbijanega sklepa tudi izhaja ugotovitev, da je obveznost plačevanja mesečne preživnine v višini 1000,00 EUR dolžnik prevzel kljub temu, da ni bil več sposoben niti v celoti izpolnjevati svojih preživninskih obveznosti do otrok glede na dogovor iz septembra 2013. V odgovoru na ugovor upravitelja dolžnik ni navedel nobenega razloga, v čem se je od septembra 2013, ko se je zavezal plačevati 200,00 EUR, do februarja 2014, ko se je zavezal plačevati 1000,00 EUR stanje na strani otrok ali na strani staršev spremenilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega zaključilo, da premoženjski položaj, v katerem se je nahajal dva meseca pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, dolžniku ni omogočal prevzema višjih obveznosti, ki jih je sicer imel na podlagi zakonske dolžnosti preživljanja otrok in ki jih je pred tem imel na podlagi poravnave z materjo otrok v višini 200,00 EUR mesečno. Prevzeto obveznost v višini 1000,00 EUR mesečne preživnine je ocenilo kot nesorazmerno njegovemu premoženjskemu položaju ob prevzemu te obveznosti, ker ni imel nobenega premoženja, imel pa je visoke neporavnane obveznosti do upnikov, med drugim tudi iz naslova neplačane preživnine.

6. Pritožnik izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar neuspešno. Ob odsotnosti trditev in dokazov o tem, da je bil dolžnik tudi zmožen plačevati vsak mesec 1000,00 EUR preživnine, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kot relevantnih za odločitev njegovih trditev v odgovoru na ugovor, da sta se otroka poleg šolanja v prostem času ukvarjala z mnogoštevilnimi športnimi in izven šolskimi dejavnostmi, ki so povezane s precejšnjim financiranjem staršev (manekenstvo in nogomet). Dolžnik ni podal nobenih trditev o tem, koliko je v spornem obdobju zaslužil, niti da si je v času odpusta obveznosti našel kakšno zaposlitev, zato za odločitev ni pomembno njegovo stališče, da je potrebno pri presoji zmožnosti staršev, da otrokom zagotovijo, ne le življenjski minimum, pač pa vse, česar so deležni otroci v „normalnih“ družinah, upoštevati sposobnost staršev, da si najdejo tudi dodatne vire zaslužka. Tudi iz podatkov spisa izhaja, da si dolžnik ni našel nobenega dela ali zaposlitve, zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni kot relevantnih upoštevalo dobrih zaposlitvenih možnosti dolžnika. Zgolj dobre zaposlitvene možnosti, dokler jih dolžnik tudi dejansko ne izkoristi, še ne potrjujejo možnosti izboljšanja njegovega premoženjskega položaja.

7. Sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na zlorabo inštituta sodne poravnave, zato pritožbene trditve, da je sodišče ne bi potrdilo, če bi obstajal sum zlorabe tega inštituta, za odločitev o pritožbi niso pomembne. Enako velja za trditve, da denar, če bi dolžnik začel delati, ne bi šel dolžniku, pač pa njegovim otrokom. Pritožbene trditve, da upravitelj ni izpodbijal sodnih poravnav, so za presojo obstoja razloga iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP nepomembne. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

8. Obveznost plačevanja preživnine sama po sebi ne more biti ovira za odpust obveznosti, lahko pa postane, če dolžnik prevzame obveznost plačevanja preživnine v taki višini, ki je nesorazmerna z njegovim premoženjskim položajem. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da v konkretnem primeru obstaja razlog, ki ga je upravitelj uveljavljal z ugovorom in sicer, da odpust obveznosti ni dovoljen, ker je dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzel obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Zato je pravilno v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP ustavilo postopek in predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).