Appeal dismissed; court fee obligation arises only after final judgment, not at filing, per ZST Art. 17.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Določba 17. člena ZST določa trenutek nastanka taksne obveznosti drugače, kot je določen v drugem odstavku 4. člena ZST.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odmerilo sodno takso za tožbo po tar. št. 1/1 ZST(1) v višini 696,27 EUR (točka I. izreka) in za sodbo po tar. št. 2/1 ZST v višini 696,27 EUR (točka II. izreka). Odločilo je, da sta dolžni odmerjeno takso v skupnem znesku 1.392,54 EUR nerazdelno plačati toženi stranki v roku 15 dni in da ostajata v veljavi plačilna naloga I P 119/2012-160 in I P 119/2012-161 z dne 24. 7. 2015 (točka III. izreka). O stroških ugovornega postopka je odločilo, da jih toženi stranki trpita sami (točka IV. izreka).

2. Toženi stranki vlagata pritožbo. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(2), zlasti napačno uporabo materialnega prava. Sodna taksa za tožbo je neupravičeno odmerjena, ker je ta obveznost absolutno zastarala 4. 3. 2012 (9. člen ZST). Tožba je bila vložena 4. 3. 2008. Čeprav je bil tožnik oproščen plačila sodne takse, je tedaj nastala taksna obveznost (4. člen ZST). 17. člen ZST ne spreminja trenutka nastanka obveznosti plačila sodne takse. Taksna obveznost za sodbo pa je nastala že v prvem sojenju P 55/2008 z dnem zaključka obravnavanja 7. 9. 2011. Na naroku so bile navzoče vse stranke. Izpodbijani sklep je bil izdan 11. 9. 2015, pravica zahtevati plačilo sodne takse je po 9. členu ZST absolutno zastarala 7. 9. 2015. Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse za sodbo je nastopilo tudi v primeru, če sodišče veže nastanek taksne obveznosti na zaključek obravnavanja v ponovljenem sojenju – 17. 10. 2012 ali na vročitev sodbe v ponovljenem sojenju – 5. 11. 2012. Tožnikov uspeh je bil znan že ob prvem sojenju (sodba P 55/2008 z dne 7. 9. 2011). S sodbo I P 119/2012 z dne 17. 10. 2012 je bilo odločeno le še o renti. Na naroku 17. 10. 2012 so bile navzoče vse stranke. Dveletni zastaralni rok je pričel teči 1. 1. 2013, pravica zahtevati plačilo sodne takse je zastarala 1. 1. 2015. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po pravnomočno zaključenem pravdnem postopku od toženih strank s plačilnima nalogoma z dne 24. 7. 2015 zahtevalo plačilo takse za tožbo in za sodbo. Toženki sta ugovarjali zastaranje, češ da je taksa za tožbo od trenutka vložitve tožbe 4. 3. 2008 že absolutno zastarala, taksa za sodbo, izdana 17. 10. 2012, vročena 5. 11. 2012, pa relativno zastarala.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je bila tožeča stranka v postopku s sklepom P 55/2008 z dne 7. 3. 2008 oproščena plačila sodnih taks; da je bila v postopku izdana sodba P 55/2008 z dne 7. 9. 2011 v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cp 3839/2011 z dne 16. 5. 2012 ter I P 119/2012 z dne 17. 10. 2012 v zvezi s sodbo VSL I Cp 3515/2012 z dne 23. 1. 2013. Na tej podlagi je ugotovilo, da je tožeča stranka v postopku uspela s 65,50 %, tožena pa s 34,50 %. Odločilo je, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati sodno takso za tožbo in sodbo v višini 65,50 % odmerjene sodne takse.

6. Odločitev je pravilna. Ker se je postopek pričel pred uveljavitvijo ZST-1(3), je sodišče skladno z 39. členom ZST-1 pravilno izhajalo iz določb ZST, ki se uporabljajo v tem postopku. 17. člen ZST je določal, da je v primeru, če v pravdnem postopku oproščena stranka uspe, dolžna takse, ki bi jih morala plačati oproščena stranka, če ne bi bila deležna taksne oprostitve, dolžna plačati tista stranka, ki ne uživa oprostitve, in sicer v sorazmerju s tem, kolikor je oproščena stranka uspela v postopku. Zakon je torej prevalil taksno obveznost oproščene stranke na drugo stranko, vendar le do določene višine – do višine uspeha oproščene stranke v pravdi, ki zaradi svojega uspeha taks ni dolžna plačati sama. Sodne takse so izdatki, ki nastanejo zaradi postopka. So stroški, ki bremenijo stranko, in kot taki del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP). Če do taksne oprostitve ne bi bila upravičena, bi jih morala plačati tožeča stranka sama. Tožena stranka pa bi jih morala (glede na uspeh v pravdi) povrniti neposredno tožeči stranki v okviru pravdnih stroškov. Ti se odmerjajo (vključno s stroški taks za tožbo in za sodbo) oziroma so znani šele po končanem postopku (četrti odstavek 163. člena ZPP). To pa pomeni, da enako velja tudi za strankino obveznost plačila sodnih taks po 17. členu ZST. Tudi ta ne more nastati, preden sodišče s sodbo ne odloči o tožbenem zahtevku. Kajti šele s pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari je znan uspeh tožeče stranke, od tožene stranke pa je na podlagi 17. člena ZST mogoče zahtevati plačilo sorazmernega dela sodne takse šele od tedaj naprej. 17. člen ZST je treba razumeti tako, da določa trenutek nastanka taksne obveznosti drugače, kot je določen v drugem odstavku 4. člena ZST. V pravdni zadevi, v kateri je tožeča stranka oproščena plačila taks, toženčeva obveznost dela taks za tožbo ne nastane že z dnem vložitve tožbe, kot zmotno trdi pritožba, pač pa šele, ko sodišče s sodbo odloči o zahtevku tožeče stranke. Taka je tudi sodna praksa(4).

7. V obravnavanem primeru je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 5 sklepa taksna obveznost tožene stranke, da plača sorazmerni del takse tožeče stranke za tožbo in sodbo, lahko nastala šele s pravnomočnostjo sodbe. Ta je nastopila z izdajo sodbe VSL I Cp 3515/2012 z dne 23. 1. 2013, ki je bila toženi stranki vročena 9. 2. 2013. Pritožbene navedbe, da je bil že prej znan uspeh tožeče stranke, so protispisne. Končni uspeh tožeče stranke, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje kot pravnorelevantno okoliščino za odmero takse, je bil ugotovljen s sodbo I P 119/2012 z dne 17. 10. 2012 (v točki 7 sodbe) in pritožbeno potrjen s sodbo pritožbenega sodišča z dne 23. 1. 2013. Po določbah 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je zastaralni rok v obravnavanem primeru pričel teči 1. 1. 2014, plačilni nalog z dne 24. 7. 2015 pa toženi stranki poslan znotraj dveletnega zastaralnega roka.

8. Zavzemanje za drugačne rešitve, ki jih ponujata pritožnici, je neutemeljeno in brez dejanske podlage v spisu.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je potrdilo izpodbijani sklep in pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366a. člena ZPP).

10. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona.

Op. št. (1): Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 30/1978 s spremembami

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Op. št. (3): Ur. l. RS, št. 37/2008

Op. št. (4): Primerjaj VSK sklep I Cp 563/2002, VSL II Cp 3110/2014, I Cp 1041/2012