Appeal dismissed; appellant failed to prove late evidence due to duty of care and principle of procedural concentration.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna tožeči stranki plačati 369,86 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

[JEDRO]

Načelo koncentracije in hitrosti postopka je mogoče uresničiti le v primeru, če tudi stranki (ne samo sodišče) svoje pravice uresničujeta skrbno in pošteno. Skrbnost pri zbiranju procesnega gradiva strankama nalaga, da že v postopku pred sodiščem prve stopnje preverita vire in lokacije, kjer bi bilo to gradivo mogoče najti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sodbo sodišča prve stopnje je tožencu naložena obveznost izseliti se iz stanovanja v Ljubljani in iz stanovanju pripadajoče kleti; odstrani osebne predmete ter nepremičnino, prosto oseb in stvari, v roku 60 izroči tožniku (1. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je toženec dolžan plačati tožniku v višini 803,85 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Pritožba je vložena po odvetniku, njen sestavni del pa je pisanje, ki ga je podpisal toženec in je bilo naknadno, vendar v pritožbenem roku, predloženo sodišču. Sodba se izpodbija iz vseh treh, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožnik predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da ima toženec pravico živeti v sporni nepremičnini in to nepremičnino uporabljati na podlagi očetove izjave z dne 3.6.2004. Ta izjava je po svoji vsebini dogovor o ustanovitvi pravice do užitka ali pravice do uporabe stanovanja. Iz izjave je razvidno, da je bil toženec od 7.1. prijavljen za nedoločen čas in da je tožnik s toženčevo uporabo stanovanja soglašal. Listino, ki je bila pri notarju overjena dne 3.6.2004, prilaga pritožbi. Podlaga za toženčevo uporabo stanovanja je torej dogovor o ustanovitvi stvarne pravice užitka oz. uporabe stanovanja. Zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker so razlogi protispisni in pomanjkljivi. V dopolnitvi pritožbe toženec navaja, da je izjavo z dne 3.6.2004 našel pri pregledovanju dokumentov o svojem 11-letnem bivanju v spornem stanovanju. Prilaga tudi materino oporoko, s katero je le-ta celotno premoženje zapustila njemu in sestri, potem, ko je izvedela za tožnikovo dolgoletno izvenzakonsko razmerje in nezakonsko hčer. Prilaga tudi materino izjavo, iz katere je razvidno, da ji je tožnik onemogočal dostop do njenih denarnih sredstev in zlorabil njeno zaupanje. Omenja zapuščinski postopek po materi in pravdi, ki sta ju bila s sestro prisiljena sprožiti zaradi uveljavljanja dednega deleža. Prilaga tudi tožnikovo pismo in odgovor nanj. Listini dokazujeta nesporazum s plačilom položnic SPL za štiri mesece leta 2014, sicer pa je vse stroške, razen tistih, glede katerih je bilo izrecno dogovorjeno, da jih iz materine pokojnine plačuje tožnik, plačeval toženec.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na 286. čl. ZPP in navaja, da utemeljenih razlogov za prepozno predložitev listin tožnik ni navedel. Dejstvo, da je listine našel po zaključku postopka na prvi stopnji, ni tak razlog. Pojasnjuje, da je izjavo z dne 3.6.2004 tožnik podpisal izključno iz razloga, da je toženec lahko prijavil stalno bivališče. To iz izjave to nedvoumno izhaja. Pred prijavo je bil toženec prijavljen na naslovu družinske hiše v Valburgi, čeprav je že živel v spornem stanovanju. Zaradi toženčevih dolgov so na naslov staršev prihajale izvršbe in izvršitelji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki posredovali sodišču prve stopnje, je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Ugotovljen je torej sklop tistih dejstev, ki so za obravnavano zadevo pravno relevantna in na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, je sprejeta pravilna odločitev. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, so vseobsegajoči, dokazna ocena pa izredno skrbna, logična in prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. Podrobneje se do dokazne ocene ni treba opredeljevati, saj jo pritožnik graja pavšalno; zgolj sklicujoč se na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in navedbo, da so razlogi in zaključki protispisni in pomanjkljivi.

6. Tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. je zgolj navržena. Pritožba ne pojasni, vsebina katerih listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov naj bi bila v sodbo vnesena v nasprotju s temi listinami. Pritožbeno sodišče takih nasprotij ni zaznalo.

7. Niti zatrjevane procesne kršitve niti tiste, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. ZPP), niso bile storjene. Na osnovi ugotovljenih dejanskih okoliščin je materialno pravo pravilno uporabljeno.

8. Dejstva in dokaze morata pravdni stranki navesti in predložiti v teku postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker pa sodno varstvo teži k materialno pravilni sodbi, je prekluzija navajanja novih dokazov (in dejstev) omehčana oz. relativizirana z določilom, da je v pritožbenem postopku mogoče upoštevati tudi dokaze (in dejstva), ki jih stranki brez svoje krivde nista mogli pravočasno navesti oz. predložiti (prvi odstavek 337. čl. ZPP). S pravočasnim predlaganjem in predložitvijo dokazov je zadoščeno načelu hitrosti in koncentracije postopka, ki je eno od načel pravdnega postopka. Predlaganje dokazov po zaključku glavne obravnave je zato izjema od splošnega pravila, da se dejstva in dokazi predlagajo v postopku pred sodiščem prve stopnje in sicer do zaključka prvega naroka. Načelo koncentracije in hitrosti postopka je mogoče uresničiti le v primeru, če tudi stranki (ne samo sodišče) svoje pravice uresničujeta skrbno in pošteno (9. čl. ZPP). Skrbnost pri zbiranju procesnega gradiva (za zbiranje procesnega gradiva sta zadolženi stranki) strankama nalaga, da že v postopku pred sodiščem prve stopnje preverita vire in lokacije, kjer bi bilo to gradivo mogoče najti.

9. V delu pritožbe, ki jo je oblikoval toženec sam, je navedeno, da je toženec ponovno pregledal dokumente o njegovem 11-letnem bivanju na istem naslovu in pri tem naletel na izjavo z dne 3.6.2004. Ta izjava naj bi dokazovala pravico do užitka in uporabe stanovanja. Na to pravico se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval, vendar jo je tam utemeljeval z ustno sklenjeno pogodbo o brezplačnem dosmrtnem užitku. Analiza pritožbenih navedb torej pokaže, da v pritožbenem postopku pritožnik zatrjuje tudi novo dejstvo – s pisno pogodbo ustanovljeno pravico, ki je podlaga za njegovo bivanje v spornem stanovanju.

10. Okoliščina, s katero pritožnik opravičuje predložitev izjave z dne 3.6.2004 v pritožbenem postopku, ni opravičljiv razlog za prepozno navedbo dejstva in predložitev dokaza. Ker je pritožnik z izjavo z dne 3.6.2004 vseskozi (ves čas trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje) razpolagal in ker je edini razlog, da se nanjo ni skliceval ta, da svoje evidence ni pregledal, vložitev listine in podajanje novega dejstva v pritožbenem postopku ni opravičljivo. Ker pritožnik zatrjuje, da je svoje bivanje v stanovanju prijavil, bi moral sklepati na obstoj listin v zvezi z bivanjem oz. prijavo in svojo evidenco pregledati že v trajanju postopka pred sodiščem prve stopnje; ne šele po njegovem zaključku.

11. Glede ostalih listin, ki jih je priložil pritožbi (tožnikovo pismo z dne 25.5.2014, toženčevo pismo očetu brez datuma, materina izjava z dne 10.7.2009, materina oporoka) pritožnik ne navaja, zakaj jih je predložil šele v pritožbeni fazi postopka.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP. Pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo je bil potreben, ker je pritožnik v pritožbi navajal novo dejstvo in ga utemeljeval z novo listino, do česar se je bila tožeča stranka prisiljena opredeliti. Tožeči stranki so nastali stroški s sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 3210 odvetniške tarife) v višini 283,20 EUR, materialni stroški (tar. št. 6002) 20,00 EUR, DDV 66,66 EUR, skupaj 369,86 EUR.