Appeal allowed; execution halted due to improper application of ZIZ Art. 65(5) regarding third-party effect of judgments.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court in Ljubljana allowed the appeal and revoked the first-instance decision that halted execution and erased a prior execution order. The creditor argued the lower court erred in fact-finding and law application regarding a third-party lawsuit, while the debtor remained silent. The court ruled that the first instance incorrectly applied Article 65(5) of the Enforcement Act, which only governs the effect of judgments between the parties in that specific proceeding, not against third parties.
Legislator headnote
AI generated5th paragraph of Article 65 of the Enforcement Act and Article 365(3) of the Civil Procedure Act; A judgment issued in a proceeding for inadmissibility of execution does not have binding effect on third parties outside the subjective scope of its enforceability, meaning Article 65(5) of the Enforcement Act applies only between the parties of that specific proceeding.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.
II. Upnik sam krije stroške postopka.
[JEDRO]
Sodba, izdana v takem postopku, učinkuje le znotraj subjektivnih meja njene pravnomočnosti, zato je treba peti odstavek 65. člena ZIZ razlagati tako, da učinkuje le med strankama postopka.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) ustavilo izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja glede 1/2 nepremičnine ID znak 000 in (2.) odločilo, da se v zemljiški pri tej nepremičnini izbriše sklep o izvršbi In 28/2013 z dne 28. 3. 2013.
2. Upnik se je zoper sklep pritožil in smiselno uveljavlja 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da o tožbi tretjega zaradi nedopustnosti, v kateri je on tožen (P 198/2013), še ni odločeno in da je po sodbi, na katero je sodišče oprlo odločitev (P 197/2013), tožena stranka upnik drugega izvršilnega postopka (In 1/2013).
3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.
6. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo na podlagi pravdnega postopka, vodečega pred naslovnim sodiščem, v katerem je bilo ugotovljeno, da izvršba na 1/2 nepremičnine ID znak 000, ki je predmet izvršilnega postopka, ni dopustna. Zato je (ob izostanku navedbe zakonske določbe) izvršbo na predmetni nepremičnini ustavilo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (pravilno bi bilo na podlagi petega odstavka 65. člena ZIZ). Sodišče je zmotno uporabilo določbo petega odstavka 65. člena ZIZ.
7. Iz izvršilne zadeve izhaja, da je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah P 197/2013 z dne 7. 10. 2014 (glej red. št. 36), iz katere izhaja, da gre za odločitev v pravdni zadevi po tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe tožene stranke A. A. ki je upnik v drugi izvršilni zadevi (to je vodilni izvršilni zadevi In 1/2013). Ker sodba, izdana v takem postopku, učinkuje le znotraj subjektivnih meja njene pravnomočnosti, je treba peti odstavek 65. člena ZIZ razlagati tako, da učinkuje le med strankama postopka(1). Iz tega razloga se odločitev sodišča prve stopnje izkaže za napačno. Odločitev višjega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP.
8. Upnik je v pritožbi priglasil stroške, ki jih krije sam. S pritožbo je sicer uspel, vendar je treba upoštevati, da je sodišče sedaj razveljavljeno odločitev sprejelo brez kakršnega koli predloga s strani dolžnika, zato mu ni mogoče naprtiti stroškov take pritožbe (smiselno prvi odstavek 156. člena ZPP).
Op. št. (1): Prim. Vrhovno sodišče sodba II Ips 380/2008 z dne 24. 9. 2009.