Slovenian court shifts annual court deposit costs from plaintiff to defendant upon property right limitation.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v IV. točki izreka doda naslednje besedilo:

„Stroške nadaljnjih sodnih taks krije predlagatelj:

- od vrednosti pologa 218,59 EUR do pravnomočnosti odločbe o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist na nepremičnini parc. št. ..., k. o. ..., oziroma sporazuma o odškodnini, kar nastopi prej,

- od vrednosti pologa 109,29 EUR do podpisa dogovora med strankama oziroma pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode iz postopka razlastitve, kar nastopi prej.

Po pravnomočnosti odločbe o omejitvi lastninske pravice (oziroma po podpisu sporazuma) ter po podpisu dogovora med strankama (oziroma pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode) nosi stroške sodnih taks nasprotna udeleženka.“

V. točka izreka se razveljavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po nastanku upniške zamude stroške sodne takse, ki zapade vsako leto, za sodni depozit krije nasprotni udeleženec in ne več predlagatelj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlagatelju dovolilo, da po pravnomočnosti sklepa položi znesek v višini 327,88 EUR, ki predstavlja ocenjeno odškodnino za solastniški delež nasprotne udeleženke do 2069/22312 na nepremičnini parc. št. ... k. o. ..., ki je predmet omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist, in varščino za morebitno škodo, povzročeno z nujnim postopkom, v višini ½ ocenjene odškodnine za solastniški delež nasprotne udeleženke na omenjeni nepremičnini. Nasprotno udeleženko je pozvalo, da se izjasni, ali depozit sprejema, ter za dvig zneska 218,59 EUR predloži pravnomočno odločbo o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist oziroma sporazum o odškodnini, za dvig zneska 109,29 EUR pa predloži dogovor med strankama ali ustrezno sodno odločbo o višini škode iz postopka razlastitve, ter v obeh primerih sporoči številko računa, na katerega naj se znesek nakaže. Odločilo je še, da bo depozit pripadal proračunu, če nasprotna udeleženka deponiranega zneska ne bo prevzela v roku petih let od izpolnitve pogojev za dvig oziroma največ desetih let po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa. Sodno takso za prvo leto depozita v višini 49,18 EUR je sodišče naložilo v plačilo predlagatelju, glede preostale takse za naslednja leta pa je sklenilo, da se bo obračunala ob zadnjem dvigu pologa, pri čemer je naložilo predlagatelju, da nosi stroške postopka.

2. Predlagatelj vlaga pritožbo zoper odločitev, da sam krije stroške postopka. Opozarja, da se izrek sklepa ne ujema z obrazložitvijo, saj je sodišče v izreku odločilo, da predlagatelj sam krije stroške celotnega postopka, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da predlagatelj krije svoje stroške postopka. Strošek predstavljajo predvsem takse, ki jih je potrebno za sodni polog plačevati letno. Predlagatelja bi lahko bremenili stroški plačevanja taks za deset let pologa, za vsako začetno leto 15 % od položenih zneskov. Takšna ureditev ne bi bila poštena vsaj za obdobje od izpolnitve pogojev za dvig depozita. Ko bo namreč odločba o omejitvi lastninske pravice pravnomočna oziroma podpisan sporazum o odškodnini in dogovor o višini škode iz razlastitve, nasprotna udeleženka pride v prejemno zamudo. Odtlej je od nje odvisno, kdaj bo depozit dvignila, in za ta čas predlagatelju ni mogoče nalagati stroškov postopka. Enako velja za druge morebitne stroške postopka, ki ne predstavljajo stroškov sodnih taks. Ti stroški so v domeni posamezne stranke, zato jih krije vsaka stranka sama. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da nosi stroške sodnih taks za postopek predlagatelj, vendar le za znesek 218,59 EUR do pravnomočnosti odločbe o omejitvi lastninske pravice s služnostjo v javno korist oziroma do podpisa sporazuma o odškodnini, za znesek 109,29 EUR pa do podpisa dogovora med strankama oziroma pravnomočnosti sodne odločbe o višini škode iz postopka razlastitve, kar nastopi prej. Glede ostalih stroškov postopka, naj vsaka stranka krije svoje.

3. Na pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka in prerekala podane pritožbene navedbe. Opozorila je, da depozit ni bil potreben.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V nepravdnem postopku vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače, če so nastali skupni stroški pa odloči sodišče, v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo (prvi in drugi odstavek 35. člena ZNP). Pritožba se zato neutemeljeno zavzema za spremembo sklepa tudi tako, da sodišče odloči, da ostale stroške postopka (razen sodnih taks) nosi vsaka stranka svoje, saj bo do odločanja o tem prišlo šele, ko bodo takšni stroški nastali in če bodo priglašeni.

6. Predlagatelj ne izpodbija odločitve, da je dolžan plačati sodno takso za prvo leto depozita, utemeljeno pa opozarja, da ga ne morejo bremeniti stroški plačevanja taks za čas od izpolnitve pogojev za dvig iz II. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje. V tem delu je pritožbeno sodišče zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je upoštevalo 307. in 301. člen Obligacijskega zakonika ter predlagatelju naložilo v plačilo sodne takse za sodni depozit le do izpolnitve pogojev za dvig le-tega, po izpolnitvi pogojev pa strošek preide na nasprotno udeleženko, ki je v upniški zamudi.

7. Sodne takse niso poseben strošek predlagatelja, temveč sodijo med skupne stroške. Ker drugih stroškov kot stroškov sodnih taks predlagatelj ni priglasil in zahteval njihove povrnitve, je sodišče razveljavilo V. točko izreka, s katero je sodišče odločilo o stroških predlagatelja iz prvega odstavka 35. člena ZNP.

8. Odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi in spremembi temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

9. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno podaja navedbe glede (ne)potrebnosti sodnega depozita, saj na predlog predlagatelja ni odgovorila in se tudi zoper sodno odločbo ni pritožila, v pritožbi pa je sporna zgolj stroškovna odločitev.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 35. člena ZNP.