Supreme Court rules labor courts have jurisdiction over debt write-offs linked to social aid rights under ZUPJS.

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

[JEDRO]

Določbo 38. člena ZUPJS je tako predvsem iz sistemskih razlogov razlagati širše, in sicer da se nanaša tudi na odpis dolga v postopku, ki se navezuje na prejšnje odločanje o pravicah oziroma razveljavitvi ali odpravi takšnih odločb po ZUPJS.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je pri Upravnem sodišču Republike Slovenije dne 19. 5. 2015 vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo odločbe toženke z dne 11. 5. 2015, s katero je bil njen predlog za odpis dolga zaradi neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v skupni višini 230,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnjen, oziroma nadomestitev te odločbe z odločitvijo, da se ji dolg iz tega naslova v celoti odpiše (1).

2. Upravno sodišče se je s sklepom I U 736/2015-7 z dne 2. 7. 2015 izreklo za nepristojno za odločanje v tej zadevi in sklenilo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopiti Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. V razlogih sklepa med drugim navaja, da iz tretjega odstavka 38. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) izhaja, da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. Gre torej za določbo posebnega zakona, ki ureja vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o pravicah iz javnih sredstev, kot so opredeljene v 1. členu ZUPJS, torej tudi o odpisu dolga iz naslova neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev (v skladu s sedmim odstavkom 44. člena ZUPJS).

3. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti ne sprejema. Sklicuje se na določbi 2. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) in 7. člena tega zakona. Navaja, da ne gre za spor v zvezi z upravičenjem do denarne socialne pomoči, temveč za spor v zvezi z odpisom dolga zaradi zatrjevane neupravičeno prejete denarne socialne pomoči, o katerem pa socialno sodišče ni pristojno odločati. Socialno sodišče je v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZUPJS pristojno odločati tudi v sporih zoper odločbe ministrstva, vendar je treba to določbo razlagati hkrati s predhodnima odstavkoma in s 5. ter 6. členom členom zakona. Iz teh izhaja, katere so pravice po ZUPJS, kar pa v tem primeru ni podano. Obenem ni šlo za odločitev centra za socialno delo in nato ministrstva, saj je odločbo izdalo le ministrstvo.

4. Za odločanje o tem sporu je pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

5. Delovna in socialna sodišča kot specializirana sodišča so pristojna za reševanje tistih sporov, za katere tako določa zakon. Stvarna pristojnost socialna sodišča v socialnih sporih je določena v 7. členu, in konkretno na področju socialnih prejemkov v 5. točki prvega odstavka te določbe. Po tej določbi so socialna sodišča pristojna odločati v sporih o socialnovarstvenih dajatvah in o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski status. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da je socialno sodišče na področjih iz prejšnjega odstavka pristojno odločati tudi o povrniti neopravičeno pridobljenih sredstev ter o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oziroma upravičencu do socialnega varstva oziroma škode, ki jo je zavarovanec povzročil v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. Po tretjem odstavku 7. člena ZDSS-1 je socialno sodišče pristojno odločati tudi o socialnih sporih, za katere tako določa zakon.

6. V obravnavanem primeru ne gre za spor na področju socialnih prejemkov iz 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 ali za spor iz drugega odstavka te zakonske določbe, saj se spor ne nanaša na uveljavljanje pravice do prejemkov oziroma socialnovarstvenih dajatev ali povrnitev neupravičeno prejetih prejemkov oziroma škode, v tem okviru pa tudi ne gre za odločanje o eni od pravic po ZUPJS (1., 5. in 6. člen ZUPJS).

7. Glede na navedeno bi bilo socialno sodišče lahko pristojno v primeru, če bi drug zakon izrecno določal pristojnost socialnega sodišča v socialnem sporu. Upravno sodišče se s tem v zvezi sklicuje na 38. člen ZUPJS. Ta zakonska določba se sicer navezuje na prejšnje določbe tega zakona (poglavje o enotnem postopku), po katerih o pravicah iz javnih sredstev odločajo najprej centri za socialno delo, o pritožbah ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v sporih zoper odločbe ministrstva pa pristojno socialno sodišče (tretji odstavek 38. člena ZUPJS). Takšen postopek je predviden v primerih odločanja o pravicah do denarnih prejemkov iz 5. člena ZUPJS oziroma o pravicah do subvencij in plačil iz 6. člena tega zakona. Odločanje o teh pravicah lahko zajema tudi odločanje o razveljavitvi ali odpravi odločb o pravici iz javnih sredstev (42c. člen in 43. člen ZUPJS) in v povezavi s tem tudi o vračilu (prvi do tretji odstavek 44. člena ZUPJS).

8. V obravnavanem primeru ne gre za spor o (ne)priznanju ene od pravic iz 5. oziroma 6. člena ZUPJS, saj med pravicami iz določb tega zakona ni odpisa dolga iz naslova neupravičenega prejemka po ZUPJS. Ne gre za spor o odpravi ali razveljavitvi odločbe o takšni pravici, v širšem smislu pa gre za spor o vračilu neupravičeno prejetih javnih sredstev iz teh naslovov.

9. Glede na navedeno je treba določbo 38. člena ZUJPS predvsem tudi iz sistemskih razlogov razlagati širše, in sicer da se nanaša tudi na odpis dolga v postopku, ki se navezuje na prejšnje odločanje o pravicah oziroma razveljavitvi ali odpravi takšnih odločb po ZUPJS. Obenem gre pri odločanju o odpisu (ki je urejen v ZUJPS) za postopek, ki upošteva možnosti ogrožanja preživljanja zavezanca, oziroma se na zahtevo zavezanca pri tem odločanju upoštevajo socialne razmere in zdravstveno stanje zavezanca in njegovih družinskih članov (2).

10. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZPP je vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sklepa.

---.---

Op. št. (1): Iz pravnega pouka odločbe izhaja, da je dokončna, da zoper njo ni možna pritožba, možen pa je upravni spor. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da je ta pouk napačen.

Op. št. (2): Glej 101. člen Zakona o davčnem postopku in 29. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.