Appeal dismissed; plaintiff failed to prove irreparable harm from enforcement of administrative ban on unfair business practices.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica ni izkazala, da bi v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe zaradi finančnih posledic, ki jih navaja, utrpela težko popravljivo škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 12. 2. 2015, s katero je ta na podlagi 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) prepovedal uporabo agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in jo tožeča stranka izvaja dnevno in v živo, ko na televizijskem programu G. predvaja ugankarski kviz B. na tam naveden način, s katerim "družba ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik že na podlagi telefonskega klica na plačljivo telefonsko številko dobil nagrado, takšen klic pa predstavlja izpostavljanje potrošnika stroškom, družba pa tako z nedopustnim vplivanjem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme ali utegne sprejeti odločitev o sodelovanju v ugankarskem kvizu, ki je sicer ne bi sprejel, kar pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov". V postopku je vložila še predlog za odlog izvršitve odločbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), podrejeno predlog za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi ji brez izdaje začasne odredbe lahko nastala težko popravljiva škoda, ki bi bila neposredno v zvezi z izvršitvijo izpodbijane odločbe. Tožničine navedbe, s katerimi utemeljuje, da zaradi prekinitve predvajanja omenjenega ugankarskega kviza ne bo mogla poslovati v okviru predvidenih finančnih projekcij, sprejetih z načrtom finančnega prestrukturiranja, naj take škode ne bi izkazovale, tožeča stranka pa naj ne bi navajala, da je navedeni ugankarski kviz edina programska vsebina, ki bi jo lahko v okviru svoje poslovne dejavnosti predvajala. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožeča stranka ni navedla nobenega konkretnega in preverljivega podatka v tej zvezi, splošne navedbe o finančni škodi, ki naj bi ji nastajala, pa težko popravljive škode ne izkazujejo.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu tožeče stranke ugodi, do izdaje pravnomočne odločbe odloži izvršitev izpodbijane odločbe Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 12. 2. 2015, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek Upravnemu sodišču, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. Po mnenju tožeče stranke naj bi v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazala, da bi ji z nadaljnjim izvrševanjem izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva oziroma nenadomestljiva škoda. Navaja, da je zaradi prekinitve predvajanja kviza že prišlo do odpovedi pogodbe na področju oglaševanja, ki jo je imela sklenjeno z družbo A., pogodba s T., d. d., pa ne bo podaljšana. S tem naj bi izkazala bodoči izpad letnega dohodka v višini 360.000,00 EUR, v relativno kratkem času pa ne more nadomestiti oglaševalcev z novimi. Zatrjuje, da zaradi prekinjenih oglaševalskih pogodb ne bo mogla poslovati skladno s projekcijami poslovanja, ki so predvidene v načrtu finančnega prestrukturiranja in da bo zato nad njo uveden stečajni postopek in da bo izgubljenih 10 delovnih mest in 15 mest, ki jih zasedajo zunanji stalni sodelavci. To naj bi bilo dokazano s predložitvijo finančnih podatkov in z elektronskim sporočilom družbe, ki je pripravila načrt finančnega prestrukturiranja. Upravnemu sodišču očita še, da ni opravilo tehtanja sorazmernosti težko popravljive škode, ki naj bi ji nastajala in prizadetosti javne koristi.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

9. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, torej v celoti nosi trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma o nujnosti začasne ureditve stanja. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

10. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica s temi svojimi navedbami in predloženimi računovodskimi izkazi ter s finančnimi projekcijami, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazala niti da bo taka škoda dejansko nastala niti da jo je mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe. Tožničine prognoze o prenehanju poslovanja s posledicami izgube delovnih mest oziroma o začetku stečajnega postopka namreč temeljijo zgolj na zatrjevanju, da bo do teh posledic prišlo zaradi izpada dohodka iz dveh oglaševalskih pogodb.

11. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča pa ne temelji na stališču, da izpad teh dohodkov ne bi bil izkazan, temveč na stališču, da tak izpad dohodkov sam po sebi še ne izkazuje, da bi do zatrjevanih posledic prenehanja poslovanja oziroma do uvedbe stečaja prišlo zaradi izvrševanja izpodbijane odločbe tržnega inšpektorata.

12. Tožnica sicer zatrjuje, da je take posledice dokazovala s predložitvijo finančnih podatkov in elektronskim sporočilom družbe, ki je pripravila načrt njenega finančnega prestrukturiranja, vendar zgolj sklicevanje na listine, ki jih je priložila predlogu za izdajo začasne odredbe, zatrjevanih posledic ne izkazujejo. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Izvajanje dokazov pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010). Da bi prvostopenjsko sodišče spregledalo njene navedbe o tem, iz katerih finančnih podatkov naj bi izhajalo, da bo nad njo uveden stečajni postopek zaradi prekinitve oglaševalskih pogodb, pa tožnica ne zatrjuje.

13. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala, da bi v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe zaradi finančnih posledic, ki jih navaja, utrpela težko popravljivo škodo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišče prve stopnje.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.