Court dismisses appeal against denationalization order due to unproven legal basis for property expropriation.

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Maribor št. 362-05-581/93/222 (7301) z dne 2. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom A. z.o.o. se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče se s tožnico strinja, da je v obravnavani zadevi ostal nerazjasnjen pravni temelj podržavljenja stavbe na tedanji parceli 273 (ali njen prehod iz sfere združenega premoženja), katere stanovanje št. 2 v pritličju je predmet vračanja v obravnavani denacionalizacijski zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravna enota Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo A. z.o.o. kot upravičenki vrnila stanovanje št. 2 v pritličju večstanovanjske hiše na naslovu ..., na parceli št. 1924 k.o. ..., ob podržavljenju parcela št. 273 k.o. ... v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 39.095,67 DEM in za zavezanko za izročitev obveznic določila tožnico. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila nepremičnina parc. št. 273 hiša v izmeri 172 m2 in dvorišče v izmeri 118 m2 k.o. ... nacionalizirana na podlagi odločbe Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora Maribor – Center z dne 2. 7. 1959, izdane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), ki je kot temelj pravice do vrnitve naveden v 9. točki prvega odstavka 3.

člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Odškodnina ob podržavljenju za podržavljeno premoženje ni bila plačana. Glede stanovanja št. 2 v pritličju na naslovu ... je bilo v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da kupna pogodba z B.B. ni nična in se za to stanovanje vrača v obliki odškodnine. Upravičenka do denacionalizacije je A. z.o.o. kot pravna naslednica C. z.o.j. Zahtevo za vračilo podržavljenega premoženja opira na 65. člen Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) in tretji odstavek 66. člena tega zakona.

C. z.o.j. ob uveljavitvi ZDen ni več delovala, je pa delovala D., ki se je v letu 1992 preoblikovala oziroma reorganizirala po ZZad in posluje od 30. 7. 1992 kot A. z.o.o. Tožnica je v postopku ugovarjala, da ni izkazan temelj podržavljenja stavbe na zemljišču s parc. št. 273. Pri tem je vztrajala tudi, ko je organ pridobil odločbo Občinskega ljudskega odbora Maribor – Center z dne 6. 2. 1962 ter posestni list in poizvedovalni zapisnik z dne 12. 7. 1973. Upravičenka pa je vztrajala pri tem, da je bila (tudi) zgradba nacionalizirana in prenesena v družbeno lastnino, kasneje pa na Gospodarsko zbornico na podlagi odločbe z dne 9. 2. 1962, in to že po tem, ko je bila C.

že izbrisana iz zadružnega registra. Organ je nato zaslišal predstavnika upravičenke, direktorja A., ki je med drugim navajal, da odločbe o izvzemu iz posesti za zgradbo ni bilo, ker je bila zgradba odvzeta z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, v smislu 4. člena ZDen, ter menil, da sta podlaga za denacionalizacijo 3. in 4. člen ZDen. Organ se v nadaljevanju sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002. V postopku je bila ugotovljena tudi vrednost stanovanja v letu 1959, in sicer v višini 39.095,67 DEM.

Na poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 4. 1. 2012 je podala pripombe tožnica, vendar jih je organ v celoti zavrnil kot neutemeljene.

2. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 9. 4. 2014 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnica v tožbi vztraja, da je prvostopenjski organ odločil na podlagi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z zaključkom organa, da je bila stavba ..., podržavljena na podlagi ZNNZ, kar je razvidno iz odločbe z dne 2. 7. 1959. Da je šlo zgolj samo za nacionalizacijo zemljišča, pa izhaja tudi iz vpisov v zemljiški knjigi pri vložni št. 359 k.o. ... pod dn ...; ta vpis je verodostojen ter ga ni mogoče razlagati drugače, kot je zapisan. Tudi ugotovitev v prvostopenjski odločbi, da C. stavbe po tem ni imela ne v lasti ne v posesti, je brez podlage, saj v postopku ni bilo raziskano posestno stanje v času podržavljenja, niti kdaj in kako naj bi C. izgubila posest.

Niti odločba z dne 6. 2. 1962 se po mnenju tožnice ni mogla nanašati tudi na stavbo, saj ta ni bila nacionalizirana. Organ se je v postopku postavil na stališče, da je obravnavano premoženje prešlo izven sistema zadružnega premoženja na podlagi odločbe z dne 9. 2. 1962, ko je v zemljiški knjigi prišlo do prenosa na Gospodarsko zbornico Maribor. Tudi če se tako stališče lahko sprejme, pa je treba za uveljavljanje zahtevka dodatno raziskati, ali C. nima pravnega naslednika. Iz listin, predloženih v postopku, je razvidno, da ta zadružna zveza z izbrisom iz zadružnega registra dne 19. 7. 1961 ni prenehala obstajati in da njena pravna osebnost ni ugasnila.

Tudi izbris iz zadružnega registra je bil predlagan na podlagi tedanjega Zakona o združevanju sredstev in poslovnem sodelovanju v gospodarstvu (Uradni list FLRJ, št. 28/60). Ker je C. kljub izbrisu iz zadružnega registra še naprej obstajala kot pravna oseba, je tudi lahko izdala odločbo z dne 9. 2. 1962 o prenosu premoženja na Gospodarsko zbornico Maribor. Zaključek organa, da nadaljnji pravni obstoj C. ni izkazan in da je treba šteti, da je prenehala obstajati, je brez podlage. Za prenehanje pravne osebnosti je vselej potrebna izvedba določenega akta (likvidacija, stečaj).

Te okoliščine pa v postopku niso bile raziskane. Zgolj sklepanje, da je pravna osebnost prenehala, ker ni dokazov o njenem nadaljnjem obstoju, ne zadošča. Za vprašanje obstoja pravnega nasledstva je pomembna le kontinuiteta pravne osebnosti, ki pa ne pomeni tudi kontinuitete dejavnosti. Tožnica je opozorila, da je aktivna legitimacija A. po 66. členu ZZad podana le, če prejšnja C. nima pravnega naslednika. Prav tako je bilo opozorjeno, da je bil v letu 1962 sprejet Zakon o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic, iz katerega izhaja, da je prišlo do spojitve zadružnih zvez z gospodarskimi zbornicami.

Upoštevajoč navedeno bi se utegnilo izkazati, da nekdanja C. ima pravnega naslednika. Pravni naslednik je najprej verjetno bila Gospodarska zbornica Maribor, danes pa je to Gospodarska zbornica Slovenije. Če je temu tako, ne gre za situacijo, ko zadružna zveza, ki je bila lastnik zadružnega premoženja, nima pravnega naslednika. S tem pa tudi niso podani pogoji za uveljavljanje zahtevka iz 66. člena ZZad. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano dopolnilno odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

5. Sodišče je tožbo poslalo kot stranki z interesom v odgovor tudi A. Ta v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavni zadevi je sporna upravičenost A. z.o.o. do vračila (v odškodnini) stanovanja št. 2 v pritličju večstanovanjske stavbe ..., na parceli št. 1924 k.o. ..., ob podržavljenju ..., parcela št. 273 k.o. ..., ki je bilo v prejšnji lasti C.

8. Sodišče se s tožnico strinja, da je v obravnavani zadevi ostal nerazjasnjen pravni temelj podržavljenja stavbe na tedanji parceli 273 k.o. ... (ali njen prehod iz sfere zadružnega premoženja), katere stanovanje št. 2 v pritličju je predmet vračanja v obravnavani denacionalizacijski zadevi. Kot pravno podlago podržavljenja stavbe navaja organ ZNNZ ter se pri tem opira na odločbo OLO Maribor – center z dne 2. 7. 1959. Vendar iz navedene odločbe to ne izhaja, saj se v uvodu sklicuje na 58. člen ZNNZ, ki ureja izdajo odločbe, s katero se ugotovi nacionalizacija gradbenega zemljišča, ki ni nacionalizirano skupaj z zgradbo, prav tako pa tudi iz izreka odločbe izhaja ugotovitev, da so bila z uveljavitvijo zakona nacionalizirana tam navedena pozidana in nepozidana gradbena zemljišča ter so postala družbena last, med drugim parc. št. 273, in enako izhaja iz obrazložitve odločbe. Tudi vpisi v zemljiški knjigi ne potrjujejo podržavljenja stavbe, pač pa le zemljišča brez stavbe, in izkazujejo nato celo pri zemljišču v družbeni lastnini ponoven vpis kot upravnega organa prejšnje lastnice C. na podlagi odločbe OLO Maribor – center z dne 6. 2. 1962, iz katere izhaja, da je bilo naknadno ugotovljeno, da določbe ZNNZ za zadružno premoženje ne veljajo. Poleg tega je brez podlage tudi ugotovitev organa, da gre glede odvzema stavbe iz posesti za ukrep državnega organa brez pravnega naslova, ker odločba ni bila izdana, in ki jo organ (nerazumno) opira na izpovedbo predstavnika (direktorja) upravičenke.

9. Organ prav tako ni imel podlage za zaključevanje, da ni mogoče šteti kot verodostojne že omenjene odločbe z dne 6. 2. 1962, in vpisa v zemljiško knjigo na njeni podlagi, ob razlogovanju, da je bila C. kot prejšnja lastnica stavbe na parc. št. 273 že 19. 7. 1961 izbrisana iz zadružnega registra. Organ tudi ni imel podlage za oceno o neverodostojnosti odločbe C. z dne 9. 2. 1962, s katero ta prenaša brezplačno z veljavnostjo od 30. 12. 1961 Okrajni kmetijsko gozdarski zbornici Maribor v njeno last in posest kot osnovna sredstva zemljišča in zgradbe, med drugim zgradbo ..., in na njeni podlagi v zemljiški knjigi pri parc. št. 273 opravljenega vpisa dn. št. ... z dne 20. 7. 1963, da je nov upravni organ Gospodarska zbornica Maribor. Iz sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča Maribor Zadr.RG. 125/I z dne 19. 7. 1961 o izbrisu C. iz zadružnega registra namreč izhaja, da je izbris posledica okoliščine, da navedena zadružna zveza ni več gospodarska organizacija, in ne posledica prenehanja poslovanja oziroma izbris iz registra ne pomeni njenega prenehanja kot pravne osebe.

10. Ob navedenem se organ tudi ne more z uspehom sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002 (in razlogovanje Ustavnega sodišča o tem, kdaj se šteje premoženje odvzeto iz posesti), saj v obravnavani zadevi zgradba ni bila nacionalizirana po ZNNZ.

11. Tudi poizvedovalni zapisnik z dne 12. 7. 1973 in posestni list nista dokumenta, ki bi podpirala ugotovitve organa, da naj bi bila stavba na parc. št. 273 nacionalizirana po ZNNZ in odvzeta iz posesti z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Iz teh zgolj izhaja, da so ta podlaga za vpis nove parcele št. 1924 v zemljiško knjigo, in sicer kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Gospodarsko zbornico Slovenije (in kar je bilo z uveljavitvijo ZLNDL podlaga za olastninjenje ter vpis lastninske pravice pri parc. št. 1924 v korist Gospodarske zbornice).

12. Na tožbene ugovore, da je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno tudi v pogledu aktivne legitimacije A., ker naj v postopku ne bi bilo raziskano, ali prejšnja lastnica C. nima pravnega naslednika oziroma da bi glede na Zakon o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic to lahko bila Gospodarska zbornica Slovenije, pa sodišče odgovarja, da se v primeru, da je bilo premoženje odvzeto zadružni zvezi, upravičenca do vrnitve zadružnega premoženja določa na podlagi drugega odstavka 66. člena ZZad; ta določa, da je upravičenka do vrnitve zadružnega premoženja, ki je bilo odvzeto zadružni zvezi, področna zadružna zveza, ki deluje na območju prejšnje področne zadružne zveze; če takšne področne zadružne zveze ni, pa je upravičenka področna zadružna zveza, ki deluje za območje republike. V zvezi s sklicevanjem tožnice na Zakon o ustanovitvi enotnih gospodarskih zbornic pa sodišče dodaja, da v upravno sodni praksi v zvezi z izvajanjem določb 65. in 66. člena ZZad ni zasledilo stališča, da bi ta zakon dajal podlago za zaključevanje o gospodarskih zbornicah kot pravnih naslednikih zadružnih zvez. Nasprotno - iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 285/2002 z dne 17. 3. 2005 bi izhajalo stališče, da je ta zakon šteti kot pravni temelj za podržavljenje zadružnega premoženja.

13. Ker je sodišče ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane določbe ni bil pravilno uporabljen zakon, je tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

14. Stroškovni zahtevek stranke z interesom Zveze zadrug Maribor, ki je v tem upravnem sporu nastopala na strani toženke, ki pa izpodbijane odločbe ni uspela obdržati v veljavi, je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ki določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške), ob razlagi določbe z arg. a contrario, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.