Administrative court dismisses appeal against enforcement cost order, ruling estimates are not facts requiring prior notice.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Če je organ svojo oceno o tem, kakšni bi utegnili biti stroški izvršbe, med drugim oprl na predračun pooblaščenega izvajalca, to še ne pomeni, da je izvajal dokaze, temveč je le navedel izhodišče (oziroma eno od izhodišč), na katero je oprl svojo oceno. Tožnica zato ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na to, da s predračunom ni bila seznanjena pred izdajo izpodbijanega sklepa. Po drugi strani je toženka podatke iz predračuna povzela v obrazložitvi tega sklepa, s čimer je omogočila njegov preizkus glede razumnosti in nearbitrarnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tožnici naložil, da mora v osmih dneh po vročitvi tega sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v tam navedeni inšpekcijski zadevi, in sicer v višini 9.910,71 EUR, sicer se bodo ta sredstva prisilno izterjala (1. točka), določil način plačila (2. točka), odločil, da bo po opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov (3. točka) ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve in izvedbe izvršbe (4. točka). Iz obrazložitve izhaja, da se izvršba nanaša na odstranitev tožničinega objekta na podlagi pravnomočne in izvršljive inšpekcijske odločbe ter da je znesek, predviden za pokritje stroškov izvršbe, ugotovljen na podlagi predračuna, ki ga je izstavil na javnem razpisu izbrani pogodbeni izvajalec.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da so v izpodbijanem sklepu navedeni in specificirani predvideni stroški izvršbe, kar pomeni, da bi jih tožnica lahko izpodbijala v pritožbi, pa tega ni storila. Organ se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je ocena stroškov napačna, saj je predračun izdelal izkušen izvajalec, poleg tega pa je prvostopenjski organ strokovnjak na področju izvršb. Organ ponavlja, da so z izpodbijanim sklepom določeni le predvideni stroški izvršbe, na podlagi dejansko nastalih stroškov pa bo izdan novi sklep, ki bo vseboval specifikacijo dejanskih stroškov. Če bodo založeni stroški višji od dejanskih, bo tožnici razlika vrnjena.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe v upravnem postopku. S predračunom, na podlagi katerega so bili ocenjeni stroški, ni bila seznanjena, zato stroškov ni mogla revidirati s pomočjo strokovnjaka in o njih zavzeti svojega stališča. Že v pritožbi je izpodbijala posamezne postavke, zato je čudno, da pritožbeni organ tega ni uvidel. Meni, da je predračun za opravo izvršilnih dejanj „docela neprimeren in neutemeljen“, stališče prvostopenjskega organa, da je ni zavezan seznanjati s predračunom, pa je napačno. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep „razveljavi in odpravi“ ter zadevo vrne toženki v „ponovni postopek in odločanje“. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče uvodoma opozarja, da upravni spor ni nadaljevanje upravnega postopka, temveč samostojen sodni postopek, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Razlogi, ki jih je mogoče uveljavljati s tožbo v upravnem sporu (27. člen ZUS-1) niso nujno identični pritožbenim razlogom v upravnem postopku, ZUS-1 pa tudi izrecno določa, da mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena). Tožnik se zato v tožbi v upravnem sporu ne more uspešno sklicevati na pritožbene razloge, sodišče pa v takem primeru obravnava izključno razloge, ki so v tožbi izrecno navedeni.

7. Zakonska podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je drugi odstavek 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem lahko v primeru izvršbe po drugih osebah organ, ki opravlja izvršbo, s sklepom naloži zavezancu, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu.

8. Kot izhaja iz tožbenih navedb, je med strankama v prvi vrsti sporno, ali bi morala toženka izpodbijani sklep izdati na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka (145. in 146. člen ZUP), kar med drugim pomeni, da bi morala tožnici omogočiti aktivno sodelovanje pri izvajanju dokazov in izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (tretji in četrti odstavek 146. člena). Prej navedena določba drugega odstavka 297. člena ZUP sicer ne daje neposrednega odgovora na to vprašanje, vendar pa je do odgovora mogoče priti z interpretacijo te določbe.

9. V času izdaje sklepa o založitvi stroškov ti stroški po logiki stvari še niso nastali, saj organ sicer ne bi odločal o njihovi založitvi, temveč o njihovem plačilu (117. in 118. člen ZUP). Višina stroškov je torej v času izdaje sklepa negotovo bodoče dejstvo, kar izhaja tudi iz zakonske določbe, da se s sklepom določeni znesek založi „proti poznejšemu obračunu“. Že zakonodajalec je torej privzel, da založeni znesek ne ustreza nujno kasneje nastalim, dejanskim stroškom izvršbe.

10. Ker je dejanska višina stroškov izvršbe bodoče negotovo dejstvo, tudi višina zneska, ki ga mora stranka založiti, ne more biti predmet ugotovitvenega postopka, temveč predstavlja le oceno oziroma predvidevanje organa o višini teh stroškov (vsebinsko enako stališče na podlagi primerljive ureditve v Zakonu o izvršbi in zavarovanju izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II P 5457/2013). Bistvo ocene je, da ne pomeni ugotavljanja dejstev na podlagi izvedenih dokazov, temveč zgolj miselni proces. Ta miselni proces mora biti sicer spoznaven iz obrazložitve odločbe, saj le to omogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev in s tem preprečuje samovoljo organa, ni pa mogoče posameznih izhodišč oziroma stališč v tem procesu obravnavati enako kot dejstva in okoliščine, ugotovljene v ugotovitvenem postopku, saj bi bilo to v nasprotju s smislom in bistvom ocene.

11. Če je torej organ svojo oceno o tem, kakšni bi utegnili biti stroški izvršbe, med drugim oprl na predračun pooblaščenega izvajalca, to še ne pomeni, da je izvajal dokaze, temveč je le navedel izhodišče (oziroma eno od izhodišč), na katero je oprl svojo oceno. Tožnica zato ne more uspeti zgolj s sklicevanjem na to, da s predračunom ni bila seznanjena pred izdajo izpodbijanega sklepa. Po drugi strani je toženka podatke iz predračuna povzela v obrazložitvi tega sklepa, s čimer je omogočila njegov preizkus glede razumnosti in nearbitrarnosti.

12. Tožnica je v pritožbi zoper izpodbijani sklep sicer res izpodbijala posamezne postavke izračuna, vendar povsem posplošeno in brez določnih navedb o tem, da je njihova višina neustrezna oziroma da niso potrebne za izvedbo izvršbe in zakaj. Do takih navedb se je drugostopenjski organ po presoji sodišča povsem zadostno in korektno opredelil s sklicevanjem na strokovno znanje in izkušnje prvostopenjskega organa in izvajalca, saj mu tako splošne pritožbene navedbe niso omogočale podrobnejše vsebinske obravnave.

13. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločilo je brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, ne morejo vplivati na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.