Court rejects appeal on bill of exchange validity and usury defense due to distinct factual scenarios. Appeal dismissed.

Revizija se zavrne.

Toženec je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnici njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.946,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Ugovor pravnomočno razsojene stvari ni utemeljen. V prvem sojenju je šlo namreč za drugačno dejansko stanje (historični dogodek) kot v obravnavani zadevi, saj je sodišče odločalo o obveznosti iz listine (bianco menice), ki še ni bila menica in še ni ustvarjala obveznosti, ker bianco menica ni imela vseh sestavin glede na 16. člen ZM. Bianco menica postane prava menica (vrednostni papir) šele s pravilno izpolnitvijo. Obveznost torej še ni nastala in zato tudi ni mogla zapasti. V obravnavani zadevi pa je predmet presoje zahtevek iz menice, saj je bianco menica s pravilno tožničino izpolnitvijo postala prava menica z zapadlo menično obveznostjo.

Glede na to, da toženec kot izdajatelj bianco menice ni dolžnik iz temeljnega razmerja (tožnica je upnica iz temeljnega razmerja) in da je bianco menico izdal z namenom zavarovanja izpolnitve iz temeljnega posla, v menično-poroštveni izjavi pa ni določil (omejil) roka dospelosti menice, ugovor zastaranja kreditne obveznosti ne more biti upošteven.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je od toženca z menično tožbo zahtevala plačilo zneska 72.554,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev njenih pravdnih stroškov.

2. Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici menični dolg v višini 72.554,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti menice 11. 3. 2011 dalje, kar pa je tožnica glede začetka teka zamudnih obresti zahtevala več, je zavrnilo. Odločilo je, da je toženec dolžan povrniti tožnici njene pravdne stroške.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo (in s tem tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka) ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Toženec vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni sodbo sodišča druge stopnje ter tožnici naloži plačilo toženčevih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bila sporna bianco menica že enkrat izpolnjena in je bilo o njej že pravnomočno meritorno odločeno. Tožničin tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, saj je sodišče presodilo, da menica ni bila pravilno izpolnjena, ker ni imela bistvenih sestavin. Tožnica je nato iz že zaključenega sodnega spisa vzela izvirnik prave menice in je to isto menico predrugačila (dopolnila - še enkrat izpolnila), potem ko je že prenehala pravica do izpolnitve menice (saj je že bila izvršena pravnomočna materialnopravna presoja). To dopolnjeno menico je ponovno uporabila v obravnavanem sporu, kar pa ni dopustno. Kasnejša sprememba in dopolnitev vsebine v že izpolnjeni menici je njeno ponarejanje oziroma falsificiranje ter predstavlja zlorabo pravice (7. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ, drugi odstavek 15. člena Zakona o menici - v nadaljevanju ZM in 16. člen ZM). Ponavlja tudi ugovor zastaranja terjatve po 1024. členu OZ. Ker sta tožnica (remitentka) in toženec (trasant) upnik in dolžnik iz temeljnega posla, ima toženec vse ugovore iz temeljnega posla, torej tudi ugovor prenehanja menične obveznosti. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1602/2007. Lastna bianco menica je bila izdana za zavarovanje izpolnitve iz temeljnega posla (pogodbe o kratkoročnem kreditu), kjer je bila zapadlost terjatve izrecno dogovorjena (31. 1. 2014).

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnica predlaga zavrnitev revizije ter povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je v zadevi II P 2108/2010 sodišče ugotovilo, da tožnica ni pravilno izpolnila bianco meničnega blanketa, katerega je bila sicer upravičena izpolniti. Blanket ni vseboval vseh z ZM določenih elementov in ni predstavljal veljavne menične zaveze. Toženčev ugovor res iudicata ni utemeljen, saj ne gre za odločanje o isti stvari. V prejšnji zadevi menični blanket ni predstavljal menice, v obravnavani zadevi pa sodišče odloča o veljavni menici. Gre za drugačen temelj. Zato tudi ne gre za isto obveznost. Dodaja, da je imela tožnica pravico, da menični blanket izpolni in ga predloži v plačilo. S tem, ko je najprej pomanjkljivo izpolnila menični blanket, ji pravica do izpolnitve v skladu z meničnim pooblastilom ni prenehala. Ne gre za falsificiranje menice. Tožnica je ravnala z namenom, za katerega je bila menica izdana. Menična obveznost je nastala z izpolnitvijo menice in zastara v enem letu. Toženec neutemeljeno uveljavlja ugovor poroštvene obveznosti, saj pravna podlaga zahtevka ni poroštvena (obligacijska) obveznost, ampak menična obveznost. Tudi sicer lahko trasat (ali trasant pri lastni menici) uveljavlja poleg meničnih tudi ugovore glede pravne napake posla, na podlagi katerega je opravljen prenos vrednostnega papirja (drugi odstavek 233. člena OZ) in ne drugih ugovorov (kot je zastaranje).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je obveznost plačila menične vsote, izhajajoče iz menice, ki je bila tožnici izročena kot bianco menica. Bianco menica je menica, ki ob izdaji nima vseh bistvenih sestavnih delov, s pooblastilom za izpolnitev (menično izjavo) pa daje izdajatelj pridobitelju pooblastilo, da izpolni blanket in zaveže izdajatelja(1). ZM bianco menice posebej ne ureja, ta se posredno omenja le v drugem odstavku 16. člena ZM, ki določa, da ob izdaji menice ta nima vseh potrebnih sestavin, da bi se jo štelo za menico, vendar pa se lahko izdajatelj in prejemnik sporazumeta, da sme slednji bianco menico izpolniti in uporabiti v svojo korist. Z izpolnitvijo postane bianco menica prava menica.

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja:

- Toženec je dne 10. 12. 2003 izdal in lastnoročno podpisal bianco menico kot trasant (izdajatelj menice) in trasat zaradi zavarovanja kredita, ki ga je družbi A., d. o. o., odobrila tožnica. Sočasno je z menično-poroštveno izjavo pooblastil tožnico (remitentko, menično upnico), da izpolni menico, ki je menica na vpogled. Rok za izpolnitev menice (datum izdaje menici) ni bil omejen in tudi ni bilo dogovorjeno, da je to dan, ko je toženec bianco menico izročil.

- Tožnica je bianco menico najprej nepravilno izpolnila dne 23. 3. 2010 (izpolnjena ni bila niti kot trasirana niti kot lastna), protestirala dne 24. 3. 2010 in vtoževala. V pravnomočno razsojeni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2108/2010-II je bil njen tožbeni zahtevek za plačilo 72.554,11 EUR zavrnjen iz razloga, ker ni šlo za zahtevek iz menice, ampak za zahtevek iz „papirja“ (listine), ki ne ustvarja obligacij. Bianco menica namreč ni vsebovala vseh bistvenih sestavin v skladu z določbami ZM.

- V obravnavani zadevi je tožnica isto bianco menico, ki je bila že enkrat izpolnjena, predrugačila. Tokrat jo je dodatno izpolnila, tako da je navedla še kraj plačila „L.“ in namesto „plačajte“ navedla „plačam“. Protestirala jo je dne 11. 3. 2011.

9. Revident ponavlja pritožbeni ugovor pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), ker je bilo o tožničinem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2108/2010-II. Ta ugovor ni utemeljen. Že pritožbeno sodišče je tožencu pravilno pojasnilo, da bianco menica šele s pravilno izpolnitvijo postane prava menica (vrednosti papir). V prvem sojenju je šlo namreč za drugačno dejansko stanje (historični dogodek) kot v obravnavani zadevi, saj je sodišče odločalo o obveznosti iz listine (bianco menice), ki še ni bila menica in še ni ustvarjala obveznosti, ker bianco menica ni imela vseh sestavin glede na 16. člen ZM. Obveznost torej še ni nastala in zato tudi ni mogla zapasti. V obravnavani zadevi pa je predmet presoje zahtevek iz menice, saj je bianco menica s pravilno tožničino izpolnitvijo postala prava menica z zapadlo menično obveznostjo. Revizijsko sodišče tudi pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da tožničin neuspešen poskus uveljavljanja pravice iz menične zaveze v prvem sojenju ne pomeni izgube pravice – upravičenja za izpolnitev bianco menice. Odločilno je, kaj sta se stranki dogovorili v menično-poroštveni izjavi (pooblastilom za izpolnitev menice), ter dejstvo, da je tožnica po ugotovitvah obeh sodišč bianco menico izpolnila v skladu s to izjavo in ne to, da je bianco menico pravilno dopolnila, potem ko jo je že enkrat (nepravilno izpolnjeno) predložila v plačilo. Zato ne držijo revizijske navedbe o ponarejanju (falsificiranju) menice in zlorabi pravic.

10. Zmotno je tudi revizijsko stališče o zastaranju terjatve po 1024. členu OZ, ker je terjatev iz temeljnega posla (pogodbe o kratkoročnem kreditu) že zastarala. V obravnavani zadevi je predmet presoje trasirana lastna bianco menica na vpogled, ki jo je tožnica po ugotovitvah obeh sodišč pravočasno predložila v plačilo. Toženec je bianco menico izdal z namenom zavarovanja izpolnitve iz temeljnega posla - pogodbe o kratkoročnem kreditu med tožnico in družbo A., d. o. o., kjer je bila zapadlost terjatve izrecno dogovorjena in je bila v času, ko je tožnik bianco menico izpolnil, že zastarana. Glede na to, da toženec kot izdajatelj bianco menice ni dolžnik iz temeljnega razmerja (tožnica je upnica iz temeljnega razmerja) in da je bianco menico izdal z namenom zavarovanja izpolnitve iz temeljnega posla, v menično-poroštveni izjavi pa ni določil (omejil) roka dospelosti menice, ugovor zastaranja kreditne obveznosti ne more biti upošteven. V nasprotnem primeru bi bilo poseženo v sam ratio menice, ki je v zavarovanju plačila dolga. Ne gre za primerljivo dejansko in pravno stanje, kot v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 106/2007 z dne 23. 10. 2008, kjer sta bila remitent in trasant tudi upnik in dolžnik iz temeljnega posla, in tudi ne v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 33/2005 z dne 28. 3. 2007, kjer je bilo odločilno, ali je bil temeljni posel (v zavarovanje katerega je bila izdana menica) realiziran. Toženec se sicer v reviziji sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 1602/2007, ki pa ne obstaja.

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

12. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožnici (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 1.946,51 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 1.574,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife), strošek za fotokopiranje 1,50 EUR (tar. št. 6000) in 22 % DDV v znesku 351,00 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Revizijsko sodišče tožnici ni priznalo priglašenih 20,00 EUR za končno poročilo stranki, saj je ta storitev zajeta v že priznani storitvi. Toženec je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Glej dr. Šime Ivanjko, Zakon o menici s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 153 - 161.