Administrative court dismisses tax enforcement appeal where plaintiff attempts to challenge underlying tax assessment via enforcement proceedings.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Kot je razbrati iz tožbe, tožeča stranka meni, da je izvršba uvedena neupravičeno, ker meni, da ni dolžna plačati predmetnega davka od premoženja. S tem pa tožeča stranka dejansko izpodbija izvršilni naslov, kar pa v postopku izvršbe ni več mogoče.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu citiranim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 16. 12. 2014: glavnica 5.130,36 €, zamudne obresti 291,45 €, stroški sklepa 25,00 € oziroma skupaj 5.446,81 €. Izplačevalcu prejemkov Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije se naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika. Rubež se nanaša tudi na povečanje denarnega prejemka, do katerega pride po vročitvi sklepa. Davčna izvršba se opravi z rubežem največ do višine 2/3 dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, vendar tako da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Z davčno izvršbo ni mogoče seči na denarne prejemke, če le-ti ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Delodajalec oziroma izplačevalec zarubljene denarne zneske prenese na v odločbi naveden račun. Izvršilna naslova, na podlagi katerih je izdan izpodbijani sklep, sta odločba o odmeri davka od premoženja za leto 2013, št. dok. DT 4221-605/2013 z dne 24. 3. 2014 za davek od premoženja od stavb – od fizičnih oseb z datumom izvršljivosti 1. 5. 2014 in predmetni sklep, s katerim so odmerjeni stroški izvršbe. Delodajalcu oziroma izplačevalcu se prepoveduje izplačati zarubljeni del denarnih prejemkov dolžniku. Tožnik se je zoper ta sklep pritožil Ministrstvo za finance pa je njegovo pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je davčni organ, ker tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki je navedena v izreku tega sklepa, v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Zamudne obresti so obračunane v skladu s 96. členom ZDavP-2. V izreku prvostopnega sklepa je navedeno, za katero obveznost se tožnika terja, navedeni je izvršilni naslov ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti.

Pritožbeni organ tožniku še pojasnjuje, da je v predmetni zadevi izvršilni naslov zgoraj citirana odločba o odmeri davka od premoženja za leto 2013 z dne 24. 3. 2014, ki je postala izvršljiva, saj prvi odstavek 87. člena ZDavP-2 določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno. Glede pritožbenega predloga, naj davčni organ davčno izvršbo do rešitve pritožbe odloži, pa drugostopni organ tožniku pojasnjuje, da je za odločanje o odlogu plačila pristojen prvostopni organ. Iz vseh ostalih pritožbenih navedb, da stavbe, na podlagi katerih davčni organ odmerja davek od premoženja, niso prostor za počitek in rekreacijo, da ima nepremičnino, na podlagi katere se odmerja predmetni davek, podjetje A. d.o.o. zavedeno v osnovnih sredstvih družbe, da je na zemljišču št. … ustanovljena stavbna pravica v korist A. d.o.o. in da se davek od premoženja, ki se plačuje za posest stavb, ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti, pa izhaja, da pritožnik izpodbija izvršilni naslov, kar pa v postopku izvršbe ni mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V obravnavanem primeru je bistveno, kar tudi ni sporno, da je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjen pogoj za začetek davčne izvršbe, saj je odločba o odmeri davka od premoženja, ki v tem primeru predstavlja izvršilni naslov, postala izvršljiva in dolg ni bil poravnan, tožnik pa ne zatrjuje drugače.

Tožnik je s pripravljalno vlogo poslano sodišču dne 30. 4. 2015 odpravil tožbene nejasnosti glede izpodbijanega upravnega akta in tako iz te njegove vloge izhaja, da s predmetno tožbo izpodbija v uvodu te sodbe naveden sklep o davčni izvršbi. Tožnik navaja, da s pritožbo ni želel izpodbijati zgolj izvršilnega naslova, ampak je sklep o davčni izvršbi izpodbijal v vsebinskem delu. Tako tožeča stranka pojasnjuje okoliščine glede družbe A. d.o.o., katere solastnica je in v zvezi s poslovnimi prostori, ki jih ta družba uporablja. Ne strinja se s tem, da ni podlage za oprostitev davka od premoženja, saj poslovnega prostora ne uporablja tožnik, ampak pravna oseba, katere družbenik je. Opisuje poslovne dejavnosti družbe A. d.o.o., katere solastnik je tožnik še z dvema drugima osebama. Predmetni prostori namenjeni športu, se uporabljajo izključno in zgolj za opravljanje dejavnosti, za katero je družba A. d.o.o. registrirana. Razen tega pojasnjuje še, da je bila na zemljišču št. … ustanovljena stavbna pravica v korist A. d.o.o. Meni, da glede na to okoliščino in glede na določbo 14. člena Zakona o davkih občanov tožnik ni zavezanec za plačilo tega davka. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek, zahteva tudi povrnitev vseh izterjanih denarnih zneskov in priglaša stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev, v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ odgovoril v svoji odločbi in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

Če davek ni plačan v z zakonom predpisanih rokih, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi (143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (145. člen ZDavP-2). Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2).

Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan v skladu z zgoraj citiranimi določili. Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Pri tem je izvršilni naslov in datum izvršljivosti, razviden iz prvostopnega sklepa.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kot je razbrati iz tožbe, tožeča stranka meni, da je izvršba uvedena neupravičeno, ker meni, da ni dolžna plačati predmetnega davka od premoženja. S tem pa tožeča stranka dejansko izpodbija izvršilni naslov, kar pa v postopku izvršbe ni več mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.