Supreme Court dismisses review against final judgment as value under 40k EUR and review not permitted by law.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe namreč ne presega 40.000,00 EUR iz drugega odstavka 367. člena ZPP (dovoljena revizija), revizija zoper izpodbijano pravnomočno odločbo pa tudi ni bila dopuščena v skladu s prvim odstavkom 367. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 202358/2009 z dne 5. 1. 2010 ostane v veljavi v delu, v katerem je bilo toženki naloženo, da v roku osmih dni plača tožnici glavnico v znesku 63.124,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje, in izvršilne stroške v znesku 350,96 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 dalje do plačila. V II. točki izreka je odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov. Dne 18. 2. 2013 je nato izdalo dopolnilno sodbo, s katero je dopolnilo sodbo z dne 2. 1. 2013 tako, da se za točko I. izreka doda nova točka II, ki nalaga izplačilo glavnice v skladu s pogoji nad toženo stranko sklenjene prisilne poravnave iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru St 746/2012 z dne 22. 11. 2012, ki je postala pravnomočna 12. 12. 2012, v odstotkih, kot to natančno izhaja iz izreka odločbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice zoper dopolnilno sodbo ugodilo in dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo. Delno je ugodilo pritožbi toženke zoper I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se izrek v tej točki glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 202358/2009 z dne 5. 1. 2010 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo v roku osmih dni plačati upniku, sedaj tožnici:

- glavnico v višini 63.124,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje do 13. 5. 2010, in

- izvršilne stroške v znesku 350,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2010 dalje do 13. 5. 2010 (terjatev po prvi in drugi alineji skupaj znaša 86.684,06 EUR),

- zakonske zamudne obresti od glavnice 63.124,35 EUR od 13. 5. 2010 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 350,96 EUR od 13. 5. 2010 dalje do plačila, ki pa jih je toženka dolžna tožnici plačati v skladu s pogoji in roki nad toženko sklenjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru St 746/2012 z dne 22. 11. 2010, ki je postala pravnomočna 12. 12. 2012.“

Sicer je pritožbo tožnice in pritožbo toženke zoper stroškovno odločitev zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Navedbe revidentke

3. Tožena stranka je zoper odločitev pritožbenega sodišča v zvezi z razveljavitvijo dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo 212., 217. in 132. člen Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kar dodatno obrazloži. Izpostavi, da terjatve po omenjenem zakonu niso bile zavarovane, saj je sodišče, ki je vodilo postopek prisilne poravnave, s sklepom St 746/2012 naložilo prenakazilo zarubljenih sredstev organizaciji za plačilni promet in s sklepom z dne 23. 4. 2013 je bil postopek zavarovanja z izdajo predhodne odredbe ustavljen. Predlaga, da Vrhovno sodišče I. točko izreka odločbe pritožbenega sodišča razveljavi in potrdi dopolnilno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 18. 2. 2013.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo prepozno in zato neupoštevno odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Iz revizije izhaja, da revidentka izpodbija odločitev (sklep) pritožbenega sodišča v zvezi z razveljavitvijo dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje. To potrjuje tudi revizijski predlog, ki se v končni posledici zavzema za potrditev dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim se izpodbija že pravnomočna sodna odločba, zato ni dovoljena zoper vse pravnomočne odločbe, temveč le tiste, za katere tako predvideva zakon. Kdaj je revizija dovoljena zoper sklep, določa 384. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP): dovoljena je zgolj zoper sklepe, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan, pod nadaljnjim pogojem, da bi bila v sporu sicer dovoljena revizija zoper pravnomočno odločbo (odločitev o glavni stvari); izrecno pa je dovoljena zoper vse sklepe, naštete v tretjem odstavku 384. člena ZPP, med katere pa se z revizijo izpodbijani sklep ne uvršča.

8. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 1. 2013 toženi stranki naložilo plačilo v znesku 63.124,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2007 dalje. V dopolnilni sodbi z dne 18. 2. 2013 pa je izplačilo glavnice uskladilo s pogoji nad toženo stranko sklenjene prisilne poravnave iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru St 746/2012 z dne 22. 11. 2012, ki je postala pravnomočna dne 12. 12. 2012, in sicer, da je dolžna tožena stranka izplačati glavnico v višini 34.911,39 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v rokih, kot to izhaja iz izreka dopolnilne sodbe sodišča prve stopnje z dne 18. 2. 2013. To pomeni, da revizija ni dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, ker v tem sporu revizija zoper pravnomočno sodbo ne bi bila dovoljena. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe namreč ne presega 40.000,00 EUR iz drugega odstavka 367. člena ZPP (dovoljena revizija), revizija zoper izpodbijano pravnomočno odločbo pa tudi ni bila dopuščena v skladu s prvim odstavkom 367. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče odločilo v skladu s 377. členom v povezavi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP.