Appeal dismissed; co-owner denied rent claim without proving exclusion of use or disproportionate occupation.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 963,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

[JEDRO]

Solastnik ima pravico do uporabe solastne stvari, pravico do plačila uporabnine pa le tedaj, če drugi solastnik uporablja solastno nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež in solastniku neupravičeno preprečuje souporabo njegovega solastnega deleža.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine v višini 15.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter sklenilo, da je tožeča stranka v roku petnajstih dni dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.382,40 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper v uvodu navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Ni dvoma, da toženi stranki zasedata večji delež, kot jima glede na solastninske deleže pripada. V tej zvezi toženi stranki niti nista dali prepričljivih trditev o nasprotnem, dejstvo pa je, da prvostopno sodišče ni postavilo izvedenca gradbene stroke, ki ga je predlagal tožnik in ki bi lahko podal natančnejše ugotovitve.

Brez izvedenskega mnenja namreč tožnik ne more podati natančne ugotovitve o tem, kakšen je delež, ki ga zasedata toženi stranki in kakšen je delež, ki ga zaseda tožnik, zato so navedbe prvostopnega sodišča, da je tožnik tekom postopka spreminjal svoje navedbe, povsem neupravičene. Tudi ne držijo trditve prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni pojasnil, kakšna je uporaba zemljišča in lope s strani pravdnih strank. Tožnik je v tožbenih navedbah in v vlogi z dne 20. 10. 2014 pojasnil, da zemljišče in lopo pravdne stranke uporabljajo skupno, razen dela zemljišča, ki sta ga toženi stranki uzurpirali in iz obdelovalnega vrta naredili parkirišče. Povsem nepravilna je nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta bili toženi stranki od leta 1988, ko sta izdelali mansardo, do vložitve tožbe oziroma še danes v uporabi nepremičnine dobroverni.

Nesporno je, da sta toženi stranki pridobili solastninski delež na nepremičnini na podlagi sklenjene sodne poravnave, dne 14. 10. 2009 in sicer do 1/8 iz naslova priznanja tožnika glede vlaganj toženih strank v nepremičnino, do 1/8 pa iz naslova dedovanja tožene stranke po pokojni A.A. Toženi stranki nista bili dobroverni vse od dneva, ko je tožnik od njiju zahteval, da mu izročita sorazmerni solastninski delež nepremičnine oziroma da mu plačujeta uporabnino. Tudi, če tožnik predhodno od toženih strank ni zahteval plačila uporabnine in je privolil v lastno prikrajšanje, to ne pomeni, da uporabnine od podaje zahtevka ni upravičen zahtevati.

Od tega trenutka dalje namreč ni več podan pravni temelj za brezplačno uporabo solastniškega deleža. Tudi, če bi držala ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožnik od tožencev želel predvsem denar oziroma plačilo uporabnine, ne pa tudi izročitve dela nepremičnine, in da ni konkretiziral, kateri del nepremičnine naj mu izročita v posest, to ne pomeni, da sta bili toženi stranki prosti vseh obveznosti do tožnika in da sta lahko nemoteno in brezplačno uporabljali nepremičnino v večjem obsegu, kot jima pripada glede na solastniški delež.

Tožnik je podal zahtevek na plačilo uporabnine že dne 29. 11. 2008 ter ponovno preko pooblaščenke dne 15. 7. 2010. Ni pomembno, kaj je tožnik navedel na naroku in kakšne so bile njegove dejanske želje. Dejstvo je, da je bil zahtevek toženim strankam podan, toženi stranki pa nista v tej zvezi naredili ničesar, tožniku nista omogočili uporabe nepremičnine do višine njegovega solastninskega deleža, niti mu nista plačali uporabnine. Tudi ni v skladu z uveljavljeno sodno prakso, da bi tožnik moral konkretizirati, kateri del nepremičnine zahteva v uporabo, saj sicer ni upravičen do uporabnine in to ne glede na to, da toženi stranki v zvezi z izročitvijo ustreznega dela nepremičnine nista naredili ničesar.

Tožnik je nedvomno z neuporabo svojega solastniškega deleža v delu, kjer toženca posegata v njegovo solastninsko pravico, prikrajšan. Tožnik je večkrat predlagal ustrezno delitev nepremičnine, vendar toženca na njegove predloge nista pristala.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zoper sodbo zatrjevanih kršitev in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno ter o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve prvega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

6. Kot izhaja iz nespornih ugotovitev sodišča prve stopnje sta tožnik in prva tožena stranka solastnika nepremičnine v L., ki stoji na parc. št. 1 k. o. X, in sicer tožnik do ¾, prva tožena stranka, ki je hči tožnika, pa do ¼.

7. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da ima stanovanjska stavba, ki stoji na parc. št. 1 k. o. X, tri etaže. Tožnik ima v izključni uporabi prvo etažo v skupni izmeri 27,52 m2 ter drugo etažo v skupni izmeri 62,25 m2, s tem, da je kurilnica v prvi etaži, shramba v medetaži in stopnišče v souporabi vseh strank, medtem ko imata toženi stranki v izključni uporabi mansardo v tretji etaži v skupni izmeri 63,66 m2.

8. Tožnik meni, da obseg njegove uporabe ne dosega njegovega solastnega deleža, saj toženca uporabljata cca 41 % nepremičnine oziroma 16 % njegovega solastnega deleža. S toženima strankama je poskušal urediti delitev nepremičnine po mirni poti, vendar toženi stranki na njegov predlog nista reagirali, zato je sprožil postopek za delitev solastne nepremičnine, ki se vodi pod opr. št. N 249/2010.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega sodišča, da je tožnik takšen način uporabe dopuščal (če že ne z njim izrecno soglašal) vse od leta 1988, ko sta toženca v stanovanjski hiši zgradila mansardno stanovanje. Na ta način so si torej pravdne stranke uporabo večjega dela nepremičnine razdelile.

10. Po prvem odstavku 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Solastnik ima vedno pravico zahtevati delitev stvari, razen v neprimernem času (prvi odstavek 69. člena SPZ).

11. Solastnik ima torej pravico do uporabe solastne stvari, pravico do plačila uporabnine pa le tedaj, če drugi solastnik uporablja solastno nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njegov idealni delež in solastniku neupravičeno preprečuje souporabo njegovega solastnega deleža.

12. Pravilno je stališče prvega sodišča, da je na podlagi prvega odstavka 66. člena SPZ primarno predvidena souporaba solastne nepremičnine in šele posledično, ko upravičencu ta ni omogočena, je upravičen do uporabnine. Plačilo uporabnine torej ni alternativa, ki bi jo tožnik lahko izbral kot eno od dveh možnosti.(1)

13. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da tožnik souporabe mansardnega stanovanja, ki je v izključni posesti tožencev, ne želi, da primarno želi plačilo uporabnine ter da toženca tožniku souporabe nista preprečevala. Tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi mu toženca onemogočila uporabo tistih prostorov, ki so v njegovi izključni uporabi (I. in II. etaža) oziroma, ki so v njegovi souporabi (kurilnica, shramba, stopnišče). Zgolj dejstvo, da je tožnik izrazil nasprotovanje dejanski situaciji uporabe nepremičnin in da toženca nista pristala na njegove predloge v smeri novega dogovora o drugačnem načinu souporabe nepremičnine, samo po sebi ne zadošča za utemeljenost tožbenega zahtevka.

14. Sicer pa iz navedb tožnika, da mu toženca nista izročila v njegovo izključno posest in uporabo sorazmernega dela prostorov, ki bi mu pripadal glede na njegov solastninski delež, izhaja, da tožnik pravzaprav ne želi uporabe solastne nepremičnine, temveč je na mestu postopek za delitev stvari v solastnini, ki ga je tudi sprožil.

15. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral, na katerem delu zemljišča in lope, razen manjšega dela vrta, ki sta ga toženca „začasno“ spremenila v parkirišče, toženca onemogočata tožniku (so)uporabo zemljišča oziroma lope v pripadajočem obsegu oz. ne navede iz katerih razlogov ne (so)uporablja lope ter zemljišča v obsegu njegovega solastnega deleža. Kot je bilo že navedeno, pravice do uporabnine namreč nima tisti, ki nepremičnine prostovoljno ne (so)uporablja, niti mu drugi solastnik tega ne preprečuje. Tožnik tako konkretnega in realnega prikrajšanja ni izkazal, kar pa je predpostavka obogatitvenega zahtevka.(2)

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter na podlagi 335. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati mora po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona, toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, ki znašajo 963,02 EUR, upoštevaje vrednost spornega predmeta in Odvetniško tarifo, in obsegajo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 587,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, nagrado za zastopanje dveh strank v skladu s tar. št. 1200 v višini 182,16 EUR ter 22 % DDV. V primeru zamude s plačilom bo tožnik dolgoval še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska v skladu s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena OZ.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS, II Ips 998/2007 z dne 16. 12. 2010.

Op. št. (2): Glej sodbo VS RS II Ips 201/2003.