Appeal granted; court held statute of limitations starts when plaintiff learns of damage, not breach date.

I. Pritožbi se ugodi, delna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Dan začetka teka zastaralnega roka ne more biti pred dnem, ko je tožnica zvedela za zatrjevano škodo (da je bila tožba vložena prepozno).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvo sodišče je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 16.600,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2013 do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je prvo sodišče postavilo na stališče, da je zastaranje tožničine odškodninske terjatve začelo teči prvi dan po kršitvi pogodbene obveznosti. Kršitev pogodbene obveznosti je bila v predmetni zadevi v tem, da je drugi toženec zamudil prekluzivni rok za sodno varstvo tožničinih pravic iz delovnega razmerja. Rok je iztekel že marca 2007. Drugi toženec je vložil tožbo 12. 3. 2008. Tega dne je poslal tožnici tudi dopis, v katerem pa ji ni omenjal, da je zamujen prekluzivni rok. Tožnici tudi ni predočil, da je zastaral zahtevek za plačilo potnih stroškov v času nezakonite prerazporeditve tožnice v Č. Tožnica tako 12. 3. 2008, ko je bil odposlan dopis drugega toženca, še ni vedela za njegovo strokovno napako in torej ni vedela za nastanek odškodninskega zahtevka. Prvo sodišče je izkrivilo tožničino trditev, da je njen izpolnitveni zahtevek prenehal s toženčevo odpovedjo pooblastila 12. 3. 2007 (navedba te letnice je glede na kontekst očitna pisna napaka, saj je pravilno leto 2008) in spremenilo bistvo te trditve, ki je v tem, da je tožnica za toženčevo strokovno napako zvedela šele potem (kasneje), ko s tožencem ni več imela pogodbenega razmerja. Toženec ni priznal strokovne napake tožnici, ko je 11. 3. 2008 pripravljal tožbo. Toženi stranki tudi nista prerekali tožničine trditve, da je tožnica zvedela za strokovno napako šele po odpovedi pooblastila, torej po 12. 3. 2008. Tožnica je opozorila, da je za strokovno napako dokončno zvedela šele na podlagi pravnomočnega sklepa in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 3. 2010, ki sta postala pravnomočna 2. 12. 2010. Zastaralni rok je torej stekel šele v decembru 2010. Tudi če bi tožnica že 12. 3. 2008 zvedela za toženčevo strokovno napako, bi bila njena tožba, vložena 12. 3. 2013, še vedno pravočasna, saj bi bila vložena pred iztekom petletnega zastaralnega roka. Sodna praksa je večkrat opozorila, da škodni dogodek in nastanek škode ne sovpadata vedno. Tako je tudi v tožničinem primeru. Prvo sodišče je zmotno odločilo o začetku teka zastaralnega roka.

3. Toženi stranki nista odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Nosilni razlog izpodbijane sodbe je v tem, da naj bi tožnica sama zatrjevala, da je zvedela, da je zamujen prekluzivni rok iz drugega odstavka 204. člena ZDR, ko ji je drugi toženec hkrati z vložitvijo tožbe v delovnopravnem sporu 12. 3. 2007 odpovedal pooblastilo za zastopanje in naj bi že po samih tožničinih navedbah zastaralni rok začel teči 13. 3. 2007, kar bi pomenilo, da je petletni zastaralni rok potekel 13. 3. 2012.

6. Takšno stališče je zmotno. Iz tožničinih trditev izhaja, da gre pri navedbi datuma 12. 3. 2007 v zadnjem odstavku VI. točke pripravljalne vloge z dne 5. 2. 2015 (ko ji je drugi toženec 12. 3. 2007 hkrati z vložitvijo tožbe v delovnopravnem sporu odpovedal pooblastilo za zastopanje) za očitno pomoto v letnici, saj je pravilen datum 12. 3. 2008. To je razvidno iz datuma vložitve tožbe v delovnopravnem sporu v spisu I Pd 1337/2008 (tožba je bila vložena 12. 3. 2008) in iz dopisa drugega toženca v prilogi A15 (obvestilo o prenehanju pooblastila z dne 12. 3. 2008, ko je bila vložena tudi prej omenjena tožba), ob tem, da iz trditvene podlage tožbe ne izhaja nobena okoliščina, ki bi se navezovala na datum 12. 3. 2007.

7. Zapadlost obveznosti iz pogodbenega razmerja načeloma določa tudi začetek teka zastaralnega roka zaradi zastaranja odškodninske terjatve za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je zatrjevana obveznost drugega toženca zapadla, ko je potekel zadnji dan prekluzivnega roka (za „prvo“ terjatev tožnice) oziroma zadnji dan zastaralnega roka (za „drugo“ terjatev tožnice) za vložitev tožbe. Vendar pa je pri tem pomembno tudi, da oškodovanec izve za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Dan začetka teka zastaralnega roka zato ne more biti pred dnem, ko je tožnica zvedela za zatrjevano škodo (da je bila tožba vložena prepozno).

8. Tudi če se tožničine navedbe v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2015 razumejo tako, da naj bi za zamudo rokov za vložitev tožbe zvedela že 12. 3. 2008, je bila njena tožba, vložena 12. 3. 2013, pravočasna (vložena pred potekom petletnega zastaralnega roka). Ugovor zastaranja za tožničino terjatev v skupnem znesku 16.600,15 EUR zato ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev posebni napotki pritožbenega sodišča niso potrebni.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).