Tenant's appeal dismissed; court upheld first instance ruling denying landlord's claim for possession and rent.

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Tožnik, ki ni izkazal, da je lastnik stanovanja (niti ni izkazal kakšnega drugega pravnega naslova za njegovo uporabo), zaradi uporabe stanovanja s strani toženk ne more biti prikrajšan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti bremen prosto stanovanje št. 6 v tretji etaži večstanovanjske hiše in mu nerazdelno plačati uporabnino v višini 5.000,00 EUR; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za zasedbo stanovanja od dne prejema tožbe do pravnomočnosti sodbe nerazdelno po 2.000,00 EUR mesečne odškodnine. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku prvi toženki povrniti stroške v znesku 507,50 EUR, drugi toženki pa 619,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izreka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v postopku dokazal, da je bilo sporno stanovanje po Stanovanjskem zakonu iz leta 1991 olastninjeno s strani Občine X, zato se ni moglo ponovno lastniniti. Druga toženka ni izkazala lastništva na stanovanju, niti nobene pravne podlage, da bi stanovanje lahko imela v posesti. Sodišče je nedopustno odstopilo od kriterija iskanja resnice, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. V okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot jo izpostavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Tožnik je v (laični) tožbi in na prvem naroku zatrjeval, da je lastnik spornega stanovanja (smiselno na podlagi priposestvovanja, saj ga je imel 10 let v dobroverni posesti). Od toženk je zahteval izročitev tega stanovanja v posest, plačilo uporabnine v višini 5.000,00 EUR in plačilo odškodnine v višini 2.000,00 EUR mesečno od prejema tožbe dalje. Na podlagi določbe prvega odstavka 286.a člena ZPP je sodišče prve stopnje glede na obširno, a nepregledno in nekonsistentno trditveno podlago, s sklepom z dne 3. 4. 2015 tožnika pozvalo, da navede vsa dejstva in predlaga dokaze, s katerimi utemeljuje tožbene zahtevke. Tožnik vloge ni vložil.(1)

7. Aktivno legitimiran za vložitev tožbe na izpraznitev in izročitev nepremičnine je skladno s 111. členom Stanovanjskega zakona le lastnik stanovanja. Lastninska pravica pa se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen Stvarnopravnega zakonika). Prepričljivo je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati, da je lastnik spornega stanovanja – še več, v tej smeri ni ponudil niti ustrezne trditvene podlage. Razloge sodišča prve stopnje (v točah 17 – 29 obrazložitve) za takšne zaključke pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, pavšalne pritožbene trditve pa jih ne morejo izpodbiti.

8. Poleg tega tožnik tudi ni z ničemer izkazal, da sta toženki v zvezi s stanovanjem kakorkoli obogateni, on pa, ker ni lastnik stanovanja (niti ni izkazal kakšnega drugega pravnega naslova za njegovo uporabo), tudi ne more biti prikrajšan. Pravilno in zakonito je tako sodišče prve stopnje tudi tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine zavrnilo (190. in 198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine (131. člen OZ) je bil pravilno in zakonito zavrnjen že iz razloga, ker je bil v tem obsegu v celoti nesklepčen (glej točki 30 in 31 obrazložitve),(2) kljub opozorilu sodišča pa tožnik nesklepčnosti tožbe ni odpravil, elementov škodnega delikta pa tudi ni z ničemer izkazal.

9. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Dodatnih trditev (prav tako obširnih in nepreglednih) podanih na drugem naroku za glavno obravnavo, tako sodišče prve stopnje upravičeno ni upoštevalo (peti odstavek 286.a člena ZPP). Pa tudi če bi jih štelo za pravočasne, so bile tudi dodatne trditve in dokazi pravno nerelevantni in odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogli spremeniti.

Op. št. (2): Utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, navedenih v tožbi, ni izhajala.