Court reverses first instance judgment where defendant repaid estate debts equal to inherited assets, ruling solidary liability inapplicable.

I. Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu in v odločitvi o stroških (tč. I in II izreka) izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni ziahtevek, ki glasi:

Tožena stranka A.A. je dolžan plačati tožeči stranki 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2012 dalje do plačila

zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.139,35 EUR in pritožbene stroške v znesku 740,74 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Ker je toženec poravnal zapustničine dolgove v vrednosti podedovanega premoženja je njegov ugovor, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, utemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, materialnopravno napačna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 13.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.8.2012 dalje do plačila in ji povrniti 1.702,66 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da priotžbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter nad zneskom 0,08 EUR stroškovno zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi toženec navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je dolg nastal v času trajanja zakonske zveze med tožencem in B.B., saj toženec kot bivši zakonec ne odgovarja za njene dolgove v skladu z določbami čl. 56 ZZZDR. Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja čl. 190 OZ, ki določa pogoje za neupravičeno pridobitev, ker je tožeča stranka z nakazilom denarja pokojni B.B., imela pričakovanje, da bo slednja opravila storitve po izstavljenih računih. Bistveno za odločitev je, kdaj je terjatev sploh nastala in kdaj je dolg zapadel. Sodišče bi moralo o tožbenem zahtevku odločiti na podlagi čl. 142 ZD ne pa čl. 56 ZZZDR.

Tožeča stranka je vredost zapuščine, ki jo je podedoval toženec priznala v znesku 82.000,00 EUR, toženec pa je poravnal dolgove po zapustnici v znesku 81.999,92 EUR.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

- da je tožeča stranka pokojni ženi toženca kot samostojni podjetnici, ki je za tožečo stranko opravljala posle izročila vtoževana denarna sredstva;

- da je pokojna žena toženca umrla ... 4. 2012;

- in da je toženec edini dedič po pokojni B.B.;

- nesporno je, da je toženec podedoval premoženje v vrednosti 82.000,00 EUR in da je poravnal dolgove po zapustnici v višini 81.999,92 EUR.

6. Ker je tožeča stranka izročila pok. B.B. sporni znesek v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti kot stamostojne podjetnice, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je podlago za toženčevo obveznost vračila denarja oprlo na določilo drugega odstavka čl. 56 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o solidarni odgovornosti zakoncev v zvezi z skupnim premoženjem. Kot že omenjeno je bil denar izročen pokojni ženi toženca v zvezi z opravljanjem samostojne dejavnosti (s.p.) in v takem primeru ne pridejo v poštev določbe čl. 56 ZZZDR temveč pridejo v poštev določbe čl. 142 Zakona o dedovanju v zvezi z odgovornostjo dediča za zapustnikove dologve po katerih je dedič odgovoren za dolgove v višini podedovanega permoženja (prvi odstavek čl. 142 ZD). Ker je toženec poravnal zapustničine dolgove v vrednosti podedovanega premoženja je njegov ugovor, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, utemeljen in je odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku materialnopravno napačna. Na določbo člena 56 ZZZDR bi sodišče prve stopnje oprlo odločitev le, če bi bilo ugotovljeno, da so bila sporna denarna sredstva porabljena za skupno premoženje, tega pa tožeča stranka ne zatrjuje in dokazuje. Če je eden od zakoncev samostojni podjetnik posameznik (s.p.) je lahko del skupnega premoženja tudi podjetniško organizirano premoženje pridobljeno z delom v času zakonske zveze. Vendar kot že omenjeno tožeča sranka o tem ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, zgolj pavšalno sklicevanje na določbe čl. 56 ZZZDR v konkretnem primeru ne zadostuje.

7. Glede na navedeno je bilo pritožbi toženca ugoditi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (čl. 358 ZPP).

8. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka ni uspela v tem postopku in mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.139,35 EUR in pritožbene stroške v znesku 740,00 EUR odmerjene v skladu z Odvetniško tarifo. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.