Court allows free legal aid claim by ruling administrative body exceeded 'obvious unreasonableness' standard in assessing litigation prospects.

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 144/2015 z dne 24. 6. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

„Očitna nerazumnost“ pomeni, da mora organ za BPP (med drugim) opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti udeležbe v tem postopku na podlagi razlogov, ki so „očitni“, torej spoznavni na prvi pogled, in tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil prošnjo za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdni zadevi, v kateri je zoper tožnika (v pravdi toženca) uveljavljan tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o preužitku. Organ po vpogledu v pravdni spis ocenjuje, da so možnosti, da bo prosilec (tožnik v tem upravnem sporu) v zadevi uspel, manjše od možnosti, da ne bo uspel, zato naj ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh (prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – v nadaljevanju ZBPP). Meni namreč, da iz okoliščin primera (nemožnost komunikacije, neobiskovanje preužitkarja v zaporu) izhaja, da so se odnosi med pravdnima strankama tako omajali, da njuno skupno življenje po vrnitvi preužitkarja iz zapora ne bo več mogoče, kar naj bi bil razlog za razvezo pogodbe. Razlog za razvezo pogodbe naj bi bilo tudi neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Organ je kot neupoštevne zavrnil tožnikove navedbe o slabem finančnem stanju in njegovem dogovoru z upnikom o obročnem plačevanju, kot neutemeljeno pa zavrnil stališče o nezapadlosti tožnikovih obveznosti do preužitkarja.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker meni, da je organ za BPP pri odločanju o izpolnjevanju pogoja za dodelitev BPP presegel pooblastila, ki jih ima po 24. členu ZBPP. Meni, da presoja upravičenosti do BPP po tej določbi ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve. Presojo razumnosti je po njegovem mnenju treba opraviti skozi prizmo sistemske ureditve in namena instituta BPP, ne pa skozi prizmo dokazne ocene, kot jo je na podlagi pravdnega spisa izvedel organ za BPP. Ugotovitev, da so tožnikove možnosti, da ne bo uspel v navedeni pravdni zadevi, manjše od možnosti, da bo uspel, naj ne bi bila zakonit razlog za zavrnitev prošnje. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugodi, toženki pa naloži povrnitev stroškov z zakonskimi obrestmi v primeru zamude.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Pri presoji upravičenosti prosilca do BPP je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna oziroma če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati (…) (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je (med drugim) pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Navedena zakonska ureditev, na katero je toženka oprla izpodbijano odločbo, predpisuje zavrnitev BPP le v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh. „Očitna nerazumnost“ torej pomeni, da mora organ za BPP (med drugim) opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti udeležbe v tem postopku na podlagi razlogov, ki so „očitni“, torej spoznavni na prvi pogled, in tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da ima tožnik v tem upravnem sporu v pravdni zadevi, v zvezi s katero je zaprosil za BPP, status toženca, torej osebe, proti kateri je predlog vložena tožba. Med pravdnima strankama v zadevi, za katero je tožnik zaprosil za BPP, je očitno sporno, ali obstajajo zakonsko določeni razlogi za razvezo pogodbe o preužitku iz 568. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tako je sporno, ali so okoliščine, ki naj bi utemeljevale, da skupno življenje pogodbenih strank ne bo mogoče, resnične in ali so sploh upoštevne (ker tožnik in preužitkar ne živita skupaj), ter ali tožnik ne izpolnjuje svojih obveznosti (po mnenju tožnika naj obveznosti glede na dogovor z upnikom o obročnem plačilu še ne bi zapadle).

Tožnikovo pričakovanje v postopku, o katerem govori tretji odstavek 24. člena ZBPP, je torej, da tožeča stranka v pravdi ne bo uspela s svojim tožbenim zahtevkom na razvezo pogodbe o preužitku. Ocena organa, da so prosilčeve možnosti, da bo v navedeni pravdi uspel, manjše od možnosti, da ne bo uspel, pa ne izključuje njegove možnosti za uspeh, zato je tudi napačno sklepanje organa, da taka ocena pomeni, da prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh v navedeni pravdi.

Po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor, da organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne pojasni, v čem naj bi bilo tožnikovo pričakovanje v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Organ se tudi ne sklicuje na sodno prakso v podobnih zadevah. Obširna obrazložitev izpodbijane odločbe temelji na njegovi vsebinski presoji utemeljenosti navedb o dejstvih in okoliščinah, s katerimi tožeča stranka v pravdi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, navedb, s katerimi tožena stranka v pravdi (tj. tožnik v tem upravnem sporu) odgovarja na te tožbene navedbe, in na razlagi namena pogodbenih določil (glede namen skupnega življenja in plačila denarnih obveznosti). Organ za BPP je torej opravil podrobno vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki presega standard očitnosti, za kar pa nima zakonske podlage (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi I U 357/2013 in II U 67/2014).

Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče s sodbo odloči o stvari, vendar po presoji sodišča za to ni izpolnjen nobeden izmed razlogov iz 65. člena ZUS-1.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, se navedeni znesek poviša še za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).