Appeal allowed; court reversed lower court's cost order where plaintiff withdrew suit after defendant's fraud under ZPP.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v IV. in V. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Ravnanje tožnice, ki je tožbo umaknila takoj, ko je ugotovila resnična pravno relevantna dejstva, katera njenega tožbenega zahtevka zoper peto toženko ne potrjujejo, je bilo ekonomično in v skladu s pošteno uporabo pravic, ki jih imajo stranke po ZPP. Tega na drugi strani ni mogoče trditi za peto toženko, ki je sama priznala, da je zavajala tako sodišče kot tožnico in torej ni govorila resnice ter pošteno uporabljala pravic, ki jih ima po ZPP.

Življenjsko nevzdržno je, da naj stranka, ki je bila s strani nasprotne stranke najprej namerno zavedena, da je vložila tožbo, kasneje tej isti stranki, ki je bila slaboverna, še krije stroške postopka samo zato, ker je sama ravnala v skladu z določbami ZPP in pošteno uporabljala pravice, ki jih ima v postopku, torej je umaknila tožbo takoj, ko so ji bila prezentirana resnična dejstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravdni postopek glede pete toženke ustavilo (I. točka izreka sklepa), ustavilo postopek zavarovanja, kolikor se nanaša na peto toženko (II. točka izreka sklepa), zavrglo peto toženkin ugovor z dne 6. 6. 2014 zoper sklep sodišča prve stopnje VII Pg 1686/2014-7 z dne 26. 5. 2014 (III. točka izreka sklepa), tožnici naložilo, da toženki plača 4.144,95 EUR za pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude še zakonske zamudne obresti od izteka roka do plačila (IV. izreka) ter da naj tožnica toženki plača 548,87 EUR za ugovorne stroške v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sklepa).

2. Zoper IV. in V. točko izreka se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožnica in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba tožnice je bila vročena peti toženki v odgovor, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi kot pravilen.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške peti toženki, utemeljilo z uporabo 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritrditi navedbam pritožnice, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno podlago za odmero stroškov. Določba 156. člena ZPP namreč določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo.

7. Pritožnica navaja, da je peta toženka skladno s prvo toženko do dne 23. 4. 2015 zavajala finančne preiskovalce, tožnico in tudi sodišče z lažnivimi navedbami o izviru 280.000,00 EUR gotovine, ki jih je A. A. – zakoniti zastopnik pete toženke dne 1. 9. 2009 položil na svoj TRR in nato nakazal prvotoženki kot domnevno plačilo kupnine lokala C. Do tega trenutka je tožeča stranka namreč utemeljeno predlagala ureditev začasnega zavarovanja in vložila tožbo tudi zoper peto toženko, saj je iz ugotovitev finančne preiskave nedvomno izhajalo, da zgoraj navedena denarna sredstva ne izvirajo iz zakonitih dohodkov zakonitega zastopnika pete toženke, kar se je z zaslišanjem zakonitega zastopnika pete toženke in priče B. tudi dejansko ugotovilo. Vendar pa sta šele obe navedeni zaslišanji pokazali, da je peta toženka dejansko plačala prvotožencu kupnino za lokal C. in da je torej peta toženka pridobila sredstva odplačno, zato je zoper njo tožbo takoj umaknila.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, ko navaja, da tožbe zoper peto toženko ne bi vložila, če je le-ta ne bi zavajala in bi takoj pošteno ter v celoti razkrila pravnorelevantna dejstva. To je njen zakoniti zastopnik storil šele na zaslišanju dne 23. 4. 2015 in takoj na to je tožnica tožbo zoper peto toženko umaknila. Le-ta je v vlogi z dne 18. 5. 2015 (red. št. 110) navajala (priznavala, 214. člen ZPP), da odločba FURS pravilno ugotavlja, da prvi toženec ni izročil zakonitemu zastopniku pete toženke „nazaj kupnine“, kot sta to prej lažno zatrjevala v svoji trditveni podlagi tako prvi toženec kot peta toženka. To lažnivo trditveno podlago sta dogovorila in uskladila kot obrambo pri pregledu FURS po 48. členu o prirastu premoženja zoper zakonitega zastopnika pete toženke in jo sistematično nadaljevala tudi kot obrambo zoper tožbo po ZOPNI (4. stran pripravljalne vloge pete toženke). Iz iste vloge tudi izhaja, da je med prvim tožencem in zakonitim zastopnikom pete toženke prišlo do konflikta glede plačila davčnih obveznosti in se zato zakoniti zastopnik pete toženke ni čutil več zavezanega dogovoru iz februarja 2014, kako se bodo branili pred postopkom FURS po 68. členu in pred tožbo po ZOPNI, torej kako bodo zavajali sodišče in je v svojem zagovoru dne 23. 4. 2015 prvič v postopku po ZOPNI in v nasprotju z dotedanjo trditveno podlago pete toženke po pozivu sodišča, da je dolžan izpovedovati resnico, povedal resnico (5. stran pripravljalne vloge pete toženke). Na strani 6 iste pripravljalne vloge je peta toženka tudi navedla, da je s svojo trditveno podlago vse do 23. 4. 2014 zavajala predvsem sodišče, nenazadnje pa tudi tožnico in finančne preiskovalce. Takšnega priznanja ne morejo spremeniti navedbe pete toženke v odgovoru na pritožbo, kjer skuša prevaliti breme svojih neresnic, ki jih niti v odgovoru na pritožbo ne zanika, na tožnico z razlogom, da bi le-ta morala vedeti zanje in da je zato breme pravdnih stroškov na njej.

9. Pritožbeno sodišče upoštevaje priznanje pete toženke (214. člen ZPP) ugotavlja, da je pritrditi pritožnici, da je peta toženka že pred vložitvijo tožbe zavajala preiskovalne organe Republike Slovenije, s čimer je nadaljevala tudi po vloženi tožbi. Sama priznava, da je to počela namerno, ker se je tako dogovorila s prvim tožencem. Glede na navedeno je bilo ravnanje tožnice, ki je tožbo umaknila takoj, ko je ugotovila resnična pravnorelevantna dejstva, katera njenega tožbenega zahtevka zoper peto toženko ne potrjujejo, umaknila in je bilo njeno ravnanje ekonomično in v skladu s pošteno uporabo pravic, ki jih imajo stranke po ZPP (9. člen ZPP). Tega na drugi strani ni mogoče trditi za peto toženko, ki je sama priznala, da je zavajala tako sodišče kot tožnico in torej ni govorila resnice ter pošteno uporabljala pravic, ki jih ima po ZPP (9. člen ZPP). Če peto toženkino ravnanje ne bi bilo namerno zavajajoče, potem ne bi nastali stroški v tem postopku ne njej sami, niti ne pritožnici v delu postopka, ki se nanaša na peto toženko. Zadnja je s tem, ko se je namerno (vedoč, da ni dejanske in s tem pravne podlage za utemeljenost zahtevka zoper njo, česar pa ni že pred vložitvijo tožbe tožnici po resnici pojasnila) pustila tožiti, zavedajoč se, da potvarja dejstva, ki bi jih že v teku finančne preiskave, še bolj pa v času pred in med konkretnim pravdnim postopkom lahko pojasnila tožnici in jo s tem odvrnila od postopkov, zaradi katerih so obema nastajali stroški, prevzela tudi tveganje, da bo zaradi lastnega naklepnega krivdnega ravnanja morala te stroške tudi nositi.

10. Glede na zgoraj navedeno je mogoče ugotoviti, da je podana situacija po prvem odstavku 156. člena ZPP, ko mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je tožnica umaknila tožbo zoper peto toženko in da je za takšno situacijo predvidena posebna določba 158. člena ZPP. V konkretnem primeru je namreč tožnica takoj, ko je peta toženka ravnala v skladu z 9. členom ZPP, umaknila tožbo in je torej ne bi vložila, če je peta toženka ne bi pred tem naklepno zavajala. Življenjsko nevzdržno je, da naj stranka, ki je bila s strani nasprotne stranke najprej namerno zavedena, da je vložila tožbo, kasneje tej isti stranki, ki je bila slaboverna, še krije stroške postopka samo zato, ker je sama ravnala v skladu z določbami ZPP in pošteno uporabljala pravice, ki jih ima v postopku, torej je umaknila tožbo takoj, ko so ji bila prezentirana resnična dejstva. Pritožbeno sodišče se zaveda, da se določba prvega odstavka 156. člena ZPP v sodni praksi praviloma uporablja za posamezna dejanja strank in njihovih pooblaščencev oziroma zakonitih zastopnikov, ko zavlačujejo postopek ali povzročajo nasprotni stranki dodatne nepotrebne stroške. Ni pa nobenega razloga za to, da se določba o krivdnem ravnanju stranke ne uporabi tudi za tako ekstremne primere, ko se celoten postopek vodi zaradi tega, ker ena stranka sistematično in lažnivo zavaja nasprotno, kar tekom postopka kasneje tudi prostodušno in odkrito prizna ter pričakuje, da bo za nagrado še imela krite stroške postopka. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je s takšnim ravnanjem pete toženke podana tudi situacija iz 11. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno sledilo pritožbenim navedbam in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani IV. in V. točki izreka razveljavilo in v tem obsegu vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odloči o stroških upoštevaje določbe 156. člena ZPP.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.