Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep I Cpg 1352/2015 ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CPG.1352.2015 AI generated

Appeal dismissed; claimant cannot challenge first-instance facts based on her own statements regarding possession.

Case Number VSL sklep I Cpg 1352/2015
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appellant's appeal against the first-instance decision refusing a provisional order to prevent asset alienation. The appellant argued for a provisional measure based on her own allegations of ownership and possession of hotel equipment, which the lower court had already evaluated. The court ruled that since the first instance relied solely on the appellant's own factual assertions, she cannot successfully claim an error in those findings on appeal. Furthermore, the court held that facts occurring after the first-instance judgment fall outside the temporal scope of its binding effect.

Legislator headnote

AI generated

ZPP 365. člen; ZIZ 15. člen: A party cannot successfully appeal a first-instance decision based on a misstatement of facts if the lower court based its ruling solely on the party's own allegations, as the appellate court cannot substitute its own factual assessment.

Keywords

AI generated
provisional order possession of goods appeal procedure temporal limits own allegations

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede na to, da je sodišče prve stopnje dejansko podlago izpodbijanega sklepa gradilo na trditveni podlagi, ki jo je navedla upnica sama, le-ta v pritožbi ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Časovne meje pravnomočnosti se raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da zavrne upničin predlog za izdajo začasne odredbe. S predlogom je upnica zahtevala, da se dolžnici prepove razpolaganje - odtujitev in/ali obremenitev v predlogu naštetih premičnin iz hotela na P., vse v obsegu in v obliki, kot izhaja iz poročila o oceni vrednosti opreme in nabav v družbi G., d.o.o. - v stečaju, z dne 20. 12. 2012, ki ga je izdelal sodni cenilec A. A.

2. Zoper izpodbijani sklep vlaga pravočasno pritožbo upnica. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da dovoli predlagano začasno odredbo.

3. Dolžnica v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnica je predlog za izdajo „predpravdne“ začasne odredbe utemeljila z navedbami, da namerava dolžnica razpolagati z opremo, ki se nahaja v hotelu na P., kjer ima upnica sedež in kjer posluje. Trdila je še, da je oprema sprva pripadala dolžnici, ki ji je bila v stečaju družbe G., d.o.o. priznana izločitvena pravica na navedenih premičninah, ter da ji je opremo kasneje prodala. Nadalje je tudi navajala, da ima navedeno opremo v posesti.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zaradi ugotovitve, da upničine navedbe glede zatrjevane terjatve za izročitev zadevnih premičnin, niti glede drugih morebitnih terjatev, ne utemeljujejo njenega predloga za zavarovanje. Po presoji sodišča prve stopnje upničin predlog za zavarovanje nedenarne terjatve ni sklepčen po nobeni od možnih pravnih podlag. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pojasnilo še, da upnica nima terjatve za izročitev zadevne opreme v posest, saj sama trdi, da posest na premičninah že ima. Nadalje je sklenilo, da glede na trditve upnice same, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, ter da je imela premičnine v posesti že pred sklenitvijo pravnega posla (izročitev na kratko roko), potencialni novi kupec na premičninah ne bi mogel pridobiti lastninske pravice od dolžnice kot nelastnice. V takem primeru bi namreč kupec pridobil premičnine v posest proti volji upnice kot lastnice, prav tako pa ne bi bili izpolnjeni drugi pogoji za pridobitev lastninske pravice na premičninah od nelastnika, ki jih določa drugi odstavek 64. člena SPZ. Sklenilo je še, da tudi za zavarovanje morebitnega zahtevka za ugotovitev lastninske pripadnosti navedene opreme, niso izpolnjeni pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe, saj ni mogoče skleniti, da bi brez predlagane prepovedi razpolaganja nadaljnje uveljavljanje sodnega varstva izgubilo svoj smisel.

7. Upnica v pritožbi navaja, da je oprema last dolžnice in ne upnice. Trdi, da ji oprema nikoli ni bila izročena v posest. Navaja, da je bila zgolj najemnica hotela, ne pa tudi opreme, zaradi česar naj bi imela na opremi, ki se je nahajala v prostorih hotela, samo posredno posest.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (3. stran predloga) sama navedla dejstva, ki so utemeljevala sklep, da je z dolžnikom sklenila kupoprodajno pogodbo za navedene premičnine, kot tudi okoliščine, iz katerih je izhajalo, da ima navedene premičnine sama v posesti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dejansko podlago izpodbijanega sklepa gradilo na trditveni podlagi, ki jo je navedla upnica sama, le-ta v pritožbi ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da upnica tudi s trditvami o posredni posesti ne more uspeti. Posredno posest ima namreč tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima na stvari neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova. Trditev v tej smeri upnica v predlogu ni navajala, niti jih ne navaja v pritožbi, pa tudi sicer upnica s takšno trditvijo ne more uspešno utemeljiti predlagane začasne odredbe. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep iz razlogov, ki so v njem navedeni, tudi materialnopravno pravilen.

10. Upnica nadalje zatrjuje, da ima sedaj opremo v posesti DUTB d.d., ki je zaprla hotel. Tudi te trditve na odločitev o pritožbi ne morejo uspešno vplivati, saj iz pritožbe izhaja, da gre za dejstva, ki so nastala v času po izdaji izpodbijanega sklepa. Odločitev sodišča prve stopnje se namreč nanaša na dejansko stanje, ki je bilo predmet obravnavanja in je obstajalo ob izdaji sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Časovne meje pravnomočnosti se namreč raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.

11. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da bo predlog presojalo glede vseh morebitnih terjatev, ki bi upnici lahko nastale, je upnici v korist, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

12. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. čelna ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih je dolžna nositi dolžnica sama.