Administrative court dismisses asylum claim where applicant cites only economic reasons and psychological trauma without persecution allegations.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja (zgolj) ekonomske razloge in psihične težave in teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Tožnik tudi ni navajal preganjanja v njegovi izvorni državi, saj je povedal, da na Kosovu ni bil preganjan.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. V svoji obrazložitvi navaja razloge, iz katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da na Kosovu ne more živeti iz ekonomskih razlogov, ker ne more dobiti zaposlitve in da ima zaradi dogodkov, ki jih je doživljal v vojni na Kosovu, še vedno travme in zaradi tega psihične težave, zaradi česar mu je zdravnik predpisal tablete. Povedal je tudi, da na Kosovu ni bil preganjan zaradi vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka na podlagi navedenih dejstev ugotavlja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, da je navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da razlogi, ki jih je v prošnji navedel kot razloge za priznanje mednarodne zaščite, ne morejo pomeniti dejanj preganjanja v smislu 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) in da ob vrnitvi v izvorno državo tudi ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28 . člena ZMZ. Svojo odločitev je tako tožena stranka oprla na 1., 2. in 3. točko 55. člena ZMZ. O zavrnitvi tožnikove prošnje je odločila na podlagi tretje alineje 52. člena in ob upoštevanju 54. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločitev tožene stranke, ki je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, očitno napačna, saj je treba elemente iz 55. člena ZMZ povezati s celovito dokazno oceno o tem, ali je tožnik uspel izkazati utemeljen sum pred preganjanjem. Napačno je stališče tožene stranke, da zakonski dejanski stani, predvideni v 55. členu ZMZ, že sami po sebi pomenijo, da prosilec za mednarodno zaščito ne izpolnjuje pogojev za pridobitev le-te in da lahko za to pristojni organ ob ugotovitvi obstoja teh dejstev odloči, da je prošnja očitno neutemeljena. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča v zadevi Up 96/09-22, v kateri je le-to zavzelo stališče, da je pogoj za odločanje v pospešenem postopku izpolnjen samo tedaj, ko prosilec zatrjuje takšne okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 1450/2010, v kateri je le-to sodišče zavzelo stališče, da organ lahko v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, ne pa, da jo mora zavrniti, čim je izpolnjen katerikoli pogoj iz 55. člena ZMZ. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi razlogi in s psihičnimi težavami. Te težave pa bi morala tožena stranka vzeti v obzir in mu dati možnost, da na osebnem razgovoru pojasni razloge, zaradi katerih je bil primoran zapustiti izvorno državo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da postopek priznanja mednarodne zaščite ni postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, ampak se vodi na pobudo vlagatelja in zato je vlagatelj tisti, ki mora sam pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek. Osebni razgovor se lahko opusti, ko prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Zato je napačno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka razpisati osebni razgovor. Tožnik v postopku tudi ni navedel ničesar takega, zaradi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan ali da bi utrpel resno škodo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1., 2. in 3. alinejo 55. člena ZMZ. V 1. alineji navedenega člena je določeno, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. V 2. alineji navedenega člena je določeno, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, v 3. alineji tega člena pa je določeno, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite podani vsi trije navedeni razlogi iz 55. člena ZMZ. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev odločbe tožene stranke. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja (zgolj) ekonomske razloge in psihične težave in da teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Pravilno je ugotovila tudi, da tožnik ni navajal preganjanja v njegovi izvorni državi, saj je povedal, da na Kosovu ni bil preganjan.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je podana kršitev, ker je tožena stranka svojo odločitev sprejela v pospešenem postopku. V skladu z določbo 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o tožnikovi prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Tožena stranka je v konkretnem primeru, na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je (pred izdajo odločbe, ob podaji prošnje, ob navzočnosti pooblaščenca PIC) navedel tožnik in ki ne pomenijo dejanj preganjanja, dejansko stanje lahko popolno ugotovila v pospešenem postopku. Zato toženi stranki, v smislu druge alineje 46. člena ZMZ, s tožnikom ni bilo treba opraviti osebnega razgovora. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala tudi stališče iz navedene odločbe Ustavnega sodišča in stališče iz navedene sodbe Upravnega sodišča. Upoštevala je tudi vse dejanske okoliščine, kot jih je navedel tožnik in se do teh okoliščin tudi ustrezno opredelila.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.