Military employment contract terminated upon professional pension eligibility under specific defense sector laws.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ob ugotovitvi, da je tožnik že 31. 1. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 1. 2. 2015. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 12. 2014 nezakonita in se odpravi ter da se ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 1998 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vzpostaviti delovno razmerje od dne prenehanja delovnega razmerja dalje ter mu za isto obdobje do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati in izplačati pripadajoče plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamezne plače in ostalih prejemkov dalje do plačila ter odvesti predpisane davke in prispevke na obračunane plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje s sporno odločitvijo izenačuje pravico do starostne in poklicne pokojnine, kar pa je glede na namen obeh načinov upokojitev napačno, posledično pa je napačna tudi sama presoja sodišča.

Po mnenju pritožbe dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izenačevanju starostne pokojnine in poklicne pokojnine, kar sodišče obrazloži v 7. točki izpodbijane sodbe. ZPIZ-2 v prehodnih določbah, tj. v desetem odstavku 413. člena ZPIZ-2 sicer določa, da se do uskladitve predpisov na obrambnem področju uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, vendar nikjer v ZPIZ-2 ni določeno, da se vojaški osebi na tej osnovi lahko enostransko zakonito odpove delovno razmerje. Odločitev, da bo uveljavljal pravico do uživanja poklicne pokojnine, je izključno na strani zavezanca in ne delodajalca.

Tožena stranka je sama brez konkretne pravne podlage ugotovila, da ima tožnik pravico do poklicne pokojnine, zato je njena odločitev nezakonita in tožbeni zahtevek utemeljen. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da smiselna ureditev poklicne pokojnine ni v tem, da bi zavezanca silila v upokojitev pod slabšimi pogoji in da delovno razmerje tožniku ni moglo prenehati v skladu z 92. členom ZObr, ki v 11. odstavku določa, da vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v kateri izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. 92.

člen ZObr nikjer ne navaja enostranskega prenehanja delovnega razmerja za primer poklicne pokojnine, vendar pa delodajalec zato enostransko ne more prekiniti pogodbe o zaposlitvi. Za starostno pokojnino pa tožnik pogojev še ni izpolnil. Sicer pa je tolmačenje poklicne pokojnine, ki velja le za vojaške osebe, edinstveno in do vojaških oseb diskriminatorno. Vojaške osebe so namreč obravnavane različno v primerjavi z ostalimi primerljivimi poklici. Takšna ureditev oz. sistem je edinstven le za vojaške osebe in jih postavlja v slabši položaj nasproti drugim zavezancem, ki so vključeni v poklicno zavarovanje.

To pa pomeni, da so vojaške osebe obravnavane različno v primerljivem položaju z ostalimi zavarovanci, vključenimi v poklicno zavarovanje, kar pomeni tudi kršitev ustavno varovanega enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ureditev, kot je po tolmačenju sodišča prve stopnje uvedena na podlagi 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2 v zvezi z 11. odstavkom 92. člena ZObr, pretirano omejuje pravico vojaškim osebam do dela s tem, ko jih delodajalec že ob izpolnitvi pogojev za poklicno pokojnino, ne pa šele po izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, proti njihovi volji prisili, da se poklicno upokojijo.

Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožena stranka je pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbe 11. odstavka 92. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 s sprem. - ZObr) tožniku izdala odločbo, da mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati s 1. 2. 2015. Ob ugotovitvi, da je tožnik 31. 1. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 26/2012 s sprem. - ZPIZ-2) in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi 11. odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Gre za posebno ureditev, ki je utemeljena na specifičnosti vojaške službe. Ravno zaradi te specifičnosti je za vojaške osebe predvidena vključitev v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja. Zaradi navedenega posebna ureditev prenehanja delovnega razmerja ne pomeni kršitve ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožnik je obravnavan enako kot ostale vojaške osebe, ki so vključene v sistem obveznega dodatnega zavarovanja. Glede na navedeno tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je deseti odstavek 413. člena ZPIZ-2 diskriminatoren do vojaških oseb. Enostransko prenehanje delovnega razmerja vojaških oseb, ki je bilo vezano na izpolnitev pogojev za upokojitev, je bilo, za razliko od ureditve v zasebnem sektorju, predvideno v enajstem odstavku 92. člena ZObr že pred uveljavitvijo 413. člena ZPIZ-2. Razlika je le v tem, da je bilo pred ZPIZ-2 prenehanje delovnega razmerja vojaških oseb vezano na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev, po desetem odstavku 413. člena v zvezi z 204. členom ZPIZ-2, pa je vezano na izpolnitev pogojev za pridobitev poklicne pokojnine. Ker je tožnik pridobil pravico do poklicne pokojnine z dne 31. 1. 2015, je tožena stranka glede na citirano določbo ZPIZ-2 tožniku zakonito izdala izpodbijano odločbo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.