Appeal dismissed; employer must reimburse employee for field trip travel costs per Labor Law.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba in popravni sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih ima na službenem potovanju pri opravljanju terenskega dela, ker naj bi to izhajalo iz podpisane pogodbe o zaposlitvi oziroma iz ustnega dogovora med strankama. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, namreč izrecno izhaja, da je delavec upravičen do drugih povračil v zvezi z delom, kot jih določa kolektivna pogodba, to je do povračila stroškov za prehrano med delom in za prevoz na delo; povračila stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju; regresa za letni dopust; jubilejne nagrade in odpravnine. Tudi če bi se stranki dogovorili, da tožnici ne pripadajo t.i. potni stroški, nastali pri terenskem delu, ta dogovor ne bi bil upošteven. Zato je tožnica za sporno obdobje upravičena do povračila stroškov, ki jih je imela na službenem potovanju pri terenskem delu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 6.698,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti posameznih zneskov do plačila (I. točka izreka). V presežku (za plačilo 18.157,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 1. do 18. v posameznem mesecu) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 621,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Sodišče je v zadevi 22. 1. 2015 izdalo tudi popravni sklep, s katerim je odločilo, da se sodba z dne 19. 1. 2015 v III. točki izreka, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov, popravi tako, da se namesto „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki“ pravilno glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki“. Zoper ta sklep ni bilo pritožbe.

3. Tožena stranka je podala poziv za izdajo popravnega sklepa oziroma podredno pritožbo v zvezi s stroški postopka. V nadaljevanju je tožena stranka podala pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe v zvezi s popravnim sklepom iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnice, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah v roku 8 dni, v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Navaja, da tožnica do prvega naroka ni konkretizirala niti relacij niti višine stroškov, ki naj bi jih izkazovala za posamezno t.i. službeno potovanje - tožnica se je namreč ves čas sklicevala le na podatke v tožbi in priloženih tabel za posamezni mesec, vendar pa le-ti, ki predstavljajo zgolj del prilog, ne morejo služiti kot trditvena podlaga. Sodišče je izhajalo iz zmotnega stališča, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da je tožnica upravičena do povrnitve stroškov, ki jih ima na službenem potovanju (pri terenskem delu), v kolikor je to zapisano v pogodbi o zaposlitvi, pri čemer pa še pojasni, da se tožnica tem stroškov skladno z ZDR tudi ni mogla odpovedati.

Sodišče je z neupoštevanjem dogovora odločilo v nasprotju s 4. odstavkom 15. člena ZDR, ki določa, da obličnost (pisnost) ni pogoj za obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je namreč med strankama veljal (in se tudi izvajal) ustni dogovor, da se t.i. potni stroški, ki so predmet tega delovnega spora, ter stroški servisov tožničinega avtomobila in menjave pnevmatik tožnici prikažejo in izplačajo v obliki delovne uspešnosti, medtem ko bo stroške goriva in drugega potrošnega materiala krila s službeno A. plačilno kartico.

Tožena stranka se sicer strinja z zaključkom sodišča, da dejstvo, ali je bilo tožnici obljubljeno, da bo v primeru uspešnega dela prejela v uporabo službeno vozilo, v tem individualnem delovnem sporu ni bistveno, vendar pa je potrebno upoštevati, da tožnici le-ta ni bil dodeljen iz razloga neuspešnega dela. Določila Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije in Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja niso relevantna. Tožnica ne more biti upravičena še do povračila potnih stroškov, saj bi bila na tak način na škodo tožene stranke protipravno obogatena.

Tožena stranka tožnici ničesar ne dolguje, zato je potrebno njen tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Poleg tega je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče glede na predlog tožene stranke za popravo sodbe izdalo popravni sklep z dne 19. 1. 2015 in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške v višini 621,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, zakonito zastopnico tožene stranke B.B., priče C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. ter I.I.. Prav tako je pridobilo pisne izjave prič J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O., P.P., R.R., S.S., T.T. in U.U., ki jih je prebralo. Ostale dokazne predloge je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in sicer dokaze za predložitev računovodske bilance, postavitev sodnega izvedenca avtomobilske stroke, postavitev sodnega izvedenca finančne stroke ter pravilno navedlo, da sodišče lahko samo izračuna višino stroškov, do katerih je tožnica upravičena, pri čemer število kilometrov množi z 0,37 EUR, pri čemer je v konkretnem primeru sodišče pravilno odštelo prejete stroške za gorivo in ostale stroške, ki jih je sicer dejansko tožnici krila tožena stranka in kar med strankama tudi sicer ni bilo sporno.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih ima na službenem potovanju pri opravljanju terenskega dela, ker naj bi to izhajalo iz podpisane pogodbe o zaposlitvi oziroma iz ustnega dogovora med strankama. Iz VII točke predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2010 izhaja, da je tožničina osnovna plača glede na predviden delovni čas in ob normalnih delovnih pogojih na dan podpisa pogodbe znašala 798,80 EUR, pri čemer iz pogodbe tudi izrecno izhaja, da je delavec upravičen do drugih povračil v zvezi z delom, kot jih določa kolektivna pogodba: povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo, povračilo stroškov, ki jih ima pri upravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, regres za letni dopust, jubilejna nagrada in odpravnina. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno odločalo v nasprotju z dogovorom neupoštevaje 4. odstavek 15. člena ZDR, ki določa, da obličnost (pisnost) ni pogoj za obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi se stranki dogovorili, da tožnici ne pripadajo t.i. potni stroški nastali pri terenskem delu, ta dogovor ne bi bil upošteven, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odštelo stroške tožničinega avtomobila in stroške menjave pnevmatik tožnici oziroma druga plačila s službeno A. plačilno kartico.

9. Povračilo stroškov v zvezi z delom je urejal Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki je v 130. členu določal, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da višino stroškov ureja Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 s sprem.), ki določa višino 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer, pri čemer se navedena višina ne upošteva v davčno osnovo.

10. Glede na podane pritožbene navedbe glede same višine prisojene kilometrine pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen in natančen dokazni postopek, pri čemer je zaslišalo sedem predlaganih prič ter pridobilo izjave enajstih predlaganih prič. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 216. člena ZPP, ki določa, da če se ugotovi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višina zneskov ne da ugotoviti ali bi se morala ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku, kar je storilo sodišče in štelo, da je tožnica opravila polovico zatrjevanih poti, pri čemer je ugotovilo, da so določene priče potrjevale prihode tožnice, določene priče, so delno potrjevale zatrjevanja tožnice, tako, da je tožnica dokazala 52,6 % poti. Tako je po prostem preudarku presodilo, da je tožnica upravičena do kilometrine za polovico poti, kot jih je tožnica navajala v razpredelnicah, pri tem pa je tudi pravilno odštelo stroške poti, ki jih je dobila tožnica povrnjene. Pri tem je tudi upoštevalo, da je tožnica delno uporabljala A. kartico, da je kupila vinjete in pokrila stroške pnevmatik in stroške servisa za avto. Pritožba tako tudi neutemeljeno navaja, da tožnica ni podala trditvene podlage za svojo tožbo, saj je že v tožbi navajala, da je upravičena do povračila stroškov v zvezi z upravljanjem terenskega dela in pri tem navajala vsote po posameznih mesecih.

11. Glede na to, da je sodišče izdalo popravni sklep glede plačila stroškov in odločilo, da je tožnica dolžna povrniti stroške postopka toženi stranki glede na uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo, saj je tožnica uspela v višini 27 %, tožena stranka pa v višini 73 %. Tako je sodišče pravilno odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti potrebne stroške postopka v višini 621,38 EUR.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.