Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on tax exemption based on ZBPP income thresholds.

Pritožbi se zavrneta in se potrdijo izpodbijani sklepi sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri odločanju, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožeče stranke in njihovi družinski člani, se je sodišče prve stopnje upoštevaje, da ZST-1 podrobneje meril za presojo upravičenosti do oprostitve sodnih taks ne določa, pravilno oprlo na kriterije ZBPP v zvezi z določbami ZSVarPre, v skladu s katerimi se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po določbah ZSVarPre (13. člen ZBPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 2. 2015 zavrnilo predlog devetotožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka) in tožeči stranki dovolilo plačilo sodne takse po tar. št. 2311 ZST-1 v znesku 342,00 EUR v šestih mesečnih obrokih po 57,00 EUR v roku 15, 45, 75, 105, 135 in 165 dni od vročitve tega sklepa, vse v skladu s priloženimi plačilnimi nalogi (II. točka izreka). Plačilni nalog z dne 15. 1. 2015 je razveljavilo (III. točka izreka).

2. S sklepom z dne 16. 3. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog četrtotožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka) in tožeči stranki dovolilo plačilo sodne takse po tar. št. 2311 ZST-1 v znesku 342,00 EUR v šestih mesečnih obrokih po 57,00 EUR v roku 15, 45, 75, 105, 135 in 165 dni od vročitve tega sklepa, vse v skladu s priloženimi plačilnimi nalogi (II. točka izreka). Plačilni nalog z dne 15. 1. 2015 je razveljavilo (III. točka izreka).

3. S sklepom z dne 16. 3. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog drugotožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka) in tožeči stranki dovolilo plačilo sodne takse po tar. št. 2311 ZST-1 v znesku 306,00 EUR v šestih mesečnih obrokih po 51,00 EUR v roku 15, 45, 75, 105, 135 in 165 dni od vročitve tega sklepa, vse v skladu s priloženimi plačilnimi nalogi (II. točka izreka). Plačilni nalog z dne 15. 1 2015 je razveljavilo (III. točka izreka).

4. S sklepom z dne 16. 3. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog osmotožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse (I. točka izreka) in tožeči stranki dovolilo plačilo sodne takse po tar. št. 2311 ZST-1 v znesku 378,00 EUR v sedmih mesečnih obrokih po 54,00 EUR v roku 15, 45, 75, 105, 135, 165 in 195 dni od vročitve tega sklepa, vse v skladu s priloženimi plačilnimi nalogi (II. točka izreka). Plačilni nalog z dne 15. 1. 2015 je razveljavilo (III. točka izreka).

5. Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 16. 2. 2015 v I. in II. točki se pritožuje devetotožeča stranka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse ter plačilo celotne takse v obrokih razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma spremeni tako, da se tožnika delno oprosti plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša mesečni dohodek na člana 348,27 EUR. Tožeča stranka meni, da izpolnjuje pogoje za delno oprostitev plačila sodne takse. Mesečno plačilo v višini 57,00 EUR lahko ogrozi preživljanje tožnika in njegove družine, saj to dodatno zmanjšuje že tako minimalna sredstva družine. Znesek, ki ga družina prejema na člana ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, zato bi sodišče moralo tožnika oprostiti plačila sodne takse najmanj v višini 90 % zneska celotne takse, saj tožeča stranka preživlja skupaj z ženo tri otroke. Tožeča stranka tudi ne prejema mesečnih dohodkov kot jih ugotavlja sodišče, saj je upoštevalo tudi regres, ki ga je prejela z novembrsko plačo. Tožeča stranka prejema mesečno plačo v višini cca 870,00 EUR in ne v povprečju 1.163,00 EUR, kot to zmotno zaključuje sodišče. Povprečni mesečni dohodek na člana tako znaša 289,00 EUR, kar utemeljuje, da se tožečo stranko oprosti plačila sodne takse v višini 90 % odmerjene takse oziroma skoraj v celoti. Prilaga plačilne liste za november, december 2014 in januar 2015.

6. Zoper sklepe sodišče prve stopnje z dne 16. 3. 2015 v I. in II. točki izreka se pritožujejo drugotožeča stranka, četrtotožeča stranka in osmotožeča stranka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sklepe o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse ter plačilo celotne takse v obrokih razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma spremeni tako, da tožeče stranke oprosti plačila sodne takse. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zanemarilo odločbo Ustavnega sodišča št.

U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, s katero je bilo odločeno, da je prvi odstavek 11. člena v neskladju z Ustavo RS in da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev se smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči v drugem odstavku 13. člena in sicer, da stroškov postopka ne more plačati stranka, ki ima dohodke v višini dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, kar znaša cca 530,00 EUR. Vsi trije pritožniki so vložili tožbo za katero je procesna predpostavka plačilo sodne takse, cenzusa ne dosegajo, zato bi jih moralo sodišče oprostiti plačila sodne takse.

Drugotožeča stranka meni, da izpolnjuje pogoje za celotno, najmanj pa delno oprostitev plačila sodne takse. Znesek, ki ga družina prejema na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev se smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči v drugem odstavku 13. člena in sicer, da stroškov postopka ne more plačati stranka, ki ima dohodke v višini dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke, kar znaša cca 530,00 EUR.

Izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj tožnica ni upravičena vsaj do delne oprostitve plačila sodne takse. Glede četrtotožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša mesečni dohodek na člana 371,52 EUR. Meni, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodne takse. Mesečno plačilo v višini 57,00 EUR lahko ogrozi preživljanje tožnika in njegove družine, saj dodatno zmanjšuje že tako minimalna sredstva družine. Tožnik nima nobenih prejemkov, edini redni prejemek družine je plača žene, pastorka pa kot študentka prejme plačilo za priložnostno delo in ne gre za redni prejemek.

Glede osmotožeče stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša mesečni dohodek na člana 426,43 EUR. Meni, da izpolnjuje pogoje za oprostitev plačila sodne takse, saj preživlja skupaj z ženo tri otroke. Žena tožnika tudi ne prejema povprečja mesečnih dohodkov, kot jih ugotavlja sodišče, saj je sodišče upoštevalo tudi regres, ki ga je prejela skupaj s plačo, tako da plača tožnikove žene z vsemi dodatki ne preseže mesečnega zneska v višini 650,00 EUR.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijane sklepe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

9. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji) v 11. členu določa pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 ugotovilo neskladje z Ustavo RS glede prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1, v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti, ko ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Po navedeni ustavni odločbi o ugotovljeni delni neskladnosti opisane zakonske ureditve o popolni taksni oprostitvi pa morajo sodišča do odprave protiustavnosti teh določb 11. člen ZST-1 uporabljati tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav ne prejema denarne socialne pomoči, če bi bila do slednje upravičena, če bi vlogo podala. To pomeni, da morajo sodišča v takšnih primerih sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.

10. Pri odločanju, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo tožeče stranke in njihovi družinski člani, se je sodišče prve stopnje upoštevaje, da ZST-1 podrobneje meril za presojo upravičenosti do oprostitve sodnih taks ne določa, pravilno oprlo na kriterije Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. RS, št. 48/2001 in naslednji) v zvezi z določbami Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji), v skladu s katerimi se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po določbah ZSVarPre (13. člen ZBPP).

11. K pritožbi devetotožeče stranke:

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izpolnjuje pogoje za delno oprostitev plačila sodne takse ter da mesečno plačilo v višini 57,00 EUR lahko ogrozi preživljanje tožnika in družine. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, niti ni upravičen do delne oprostitve plačila sodnih taks. Sodišče prve stopnje je sicer pri dohodkih tožnika napačno upoštevalo povprečni znesek dohodka v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo tožbe, ker je upoštevalo tudi prejem regresa za letni dopust, kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znaša povprečni mesečni dohodek na člana družine več kot 269,20 EUR, kolikor znaša minimalni dohodek, ki predstavlja cenzus za upravičenost do denarne socialne pomoči.

12. K pritožbi drugotožeče stranke, četrtotožeče stranke in osmotožeče stranke:

Tožeče stranke v pritožbi neutemeljeno uveljavljajo, da je sodišče prve stopnje zanemarilo odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, s katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS pa je še odločilo, da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejemala in če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. Ker pa je Ustavno sodišče RS v obrazložitvi zapisalo, da veljajo kot začasna ureditev pogoja za popolno oprostitev plačila sodne takse določila pravnega standarda, občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, se tako izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi ob upoštevanju te ustavne odločbe pravilna. Navedeni način izvršitve ne posega v ureditev delne oprostitve plačila sodne takse iz drugega odstavka 11. člena ZST-1. Ker so tožeče stranke zahtevala celotno oprostitev plačila sodne takse, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo zaradi plačila sodne takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožečih strank, ob upoštevanju povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana. Tožečim strankam pa je omogočilo plačilo sodne takse v šestih oziroma sedmih mesečnih obrokih.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijane sklepe sodišča prve stopnje.

14. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.