Appeal dismissed; easement not established via prescription due to insufficient good faith and lack of title.

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica ne more zahtevati ustanovitve služnosti na solastni stvari, saj je stvarna služnost po svoji temeljni vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da po obstoječi poti preko dvoriščnega dela parc. št. 123/3 in 124/6 k. o. X, po trasi, ki je razvidna iz skice dejanskega stanja z dne 13. 11. 2008, obstoji stvarna služnostna pravica hoje in vožnje za vse gospodarske potrebe parc. št. 123/7 k. o. X in gospodarskega objekta zgrajenega na tej parceli; zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna dopustiti tožnici nemoteno izvrševanje navedene služnosti in opustiti vsako dejanje, s katerim bi ji na kakršenkoli način ovirala ali preprečevala njeno izvrševanje; zavrnilo predlog za povrnitev stroškov postopka. Odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti 508,91 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zakonska domneva, da je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ne pomeni, da velja nujno tako kot je vknjiženo. Dejstvo je, da je bila razdružitev med solastnicama dejansko realizirana, svet je odmerjen in ga lastnici v skladu s sodno poravnavo z dne 22. 5. 1991 in oporoko z dne 9. 6. 1996 tudi uživata. Zemljiškoknjižna razdružitev ni izvršena zgolj zato, ker toženca izsiljujeta služnost s plačilom 26.000,00 EUR. Sodišče ne upošteva zakonitih domnev glede prehoda zapuščine na dediče in nastopa posesti dediščine. Dedič pridobi posest s trenutkom smrti, kljub temu sodišče šteje, da je tožnica nastopila posest pravice do izgovorjene poti s sklenitvijo dednega dogovora, pri čemer se z vsebino dogovora ne ukvarja. S tem dogovorom se zapuščina ni delila, ampak je bilo drugače kot v oporoki dogovorjeno zgolj glede tistega dela zapuščine, ki je bil oporočno naklonjen A. A. V osebno medsebojno korist dogovorjena prepoved obremenitve s smrtjo preneha. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da iz tega razloga zapustnikova odredba v oporoki glede ustanovitve sporne poti, ni veljavna. Tudi je jasno, da zapustnik tožnici poti ni izgovoril le v osebno korist, temveč je želel, da ima tožnica dostop do naklonjenih nepremičnin. Neutemeljeno sodišče tožnici očita neskrbnost, ker ni šla na zemljiško knjigo in ji naprti slabo vero zato, ker oporoke ni pravilno brala. Četudi bi tožnica preverjala stanje v zemljiški knjigi, bi tam lahko videla, da je vse v redu. Pri vl. št. 11 k. o. X ročne zemljiške knjige je pod Dn. št. 5854/1998 vknjižen izbris medsebojne prepovedi odtujitve in obremenitve in to z veljavnostjo od 23. 3. 1998.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev obstoja služnosti poti na podlagi priposestvovanja v breme parcel št. 123/3 (v solasti tožencev vsakega do ½) in št. 123/6 (v solasti toženke do 1/3 in tožnice do 2/3), v korist parcele št. 123/7 (v solasti toženke do 1/3 in tožnice do 2/3), vse k. o. X. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna in temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Pravilno sodišče prve stopnje izpostavlja zakonsko domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Sklicevanje tožnice, da solastnici v naravi uživata vsaka svoj del (tožnica parcelo št. 123/7, toženka pa parcelo št. 123/6) in da sta nepremičnini torej v naravi dejansko razdruženi, je za odločitev pravno nerelevantno. Kot tožnica sama pove, se solastnici o dokončnem načinu delitve nepremičnin nista sporazumeli (prvi odstavek 70. člena SPZ), nepravdni postopek o načinu delitve (drugi odstavek 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 69. člena SPZ) pa še ni zaključen. Tožnica in toženka tako ostajata solastnici obeh parcel. Tožnica pa ne more zahtevati ustanovitve služnosti na solastni stvari (parceli št. 123/6), saj je stvarna služnost po svoji temeljni vsebini in namenu stvarna pravica na tuji stvari, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje(1).

6. Parcela št. 123/3 je v solasti tožencev in ni ovire za tožničin zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti na tej nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (prvi odstavek 217. člena SPZ). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem tudi, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (drugi odstavek 217. člena SPZ, prvi odstavek 54. člena Zakona o lastninsko pravnih razmerjih – ZTLR). Tožnica je trdila, da je od smrti pravnega prednika, očeta, 30. 1. 1997, do svojih objektov (na parceli št. 123/7) nemoteno hodila in vozila (tudi) po parceli št. 123/3, čemur sta se toženca (šele) v letu 2010 uprla. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da od leta 1997 do leta 2010 ni minilo dvajset let, zato do priposestvovanja na podlagi drugega odstavka 217. člena SPZ oziroma prvega odstavka 54. člena ZTLR v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ, ni prišlo. Za priposestvovanje na podlagi prvega odstavka 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ, bi morala tožnica izkazati, da je služnost izvrševala v dobri veri, kar pa ji ni uspelo. Oče B. B. z oporoko z dne 19. 6. 1996 ni mogel veljavno obremeniti nepremičnin parcel št. 123/3 in št. 123/1 (sedaj parceli št. 123/6 in 123/7) s stvarno služnostjo, saj sta bili le v njegovi solasti. Poleg tega je z oporoko pravico uporabe obstoječe poti ustanovil le v korist konkretne osebe – tožnice(2), pri čemer kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, z oporoko tudi te pravice ni pridobila(3). Kaj drugega si tudi s sklenitvijo dednega dogovora z dne 19. 5. 2008, ni izgovorila. V najboljšem primeru bi bila tožnica lahko, glede na vsebino oporoke, v dobri veri le glede pravice rabe v svojo korist. Tožnica torej ni izkazala ustreznega naslova za izvrševanje služnosti, upoštevaje navedeno in dejstvo, da je bila oporoka v tem obsegu dovolj jasna, tudi ne svoje dobre vere, zato stvarne služnosti tudi ni priposestvovala na podlagi prvega odstavka 217. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena SPZ.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP).

9. Če pritožbeno sodišče na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za navedbo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnici pa že prvi odstavek 66. člena SPZ daje upravičenje, da ima stvar (nepremičnino parc. št. 123/6) v posesti in jo skupaj s solastnico uporablja sorazmerno svojemu idealnemu deležu, pri čemer glede na to, da del parcele v naravi predstavlja pot, ne more noben solastnik poti omejiti na velikost solastninskega deleža drugih solastnikov.

Op. št. (2): Z oporoko je določil, da tožnici pripada trajna pravica nemotenega dostopa in dovoza z vsemi potrebnimi vozili po že obstoječi poti, potekajoči od občinske poti parc. št. 1234, preko parc. št. 123/3.

Op. št. (3): Predmet pravice rabe je res lahko le solastniški delež, vendar le tedaj, ko je celotni solastniški delež predmet pravice rabe (246. člen v zvezi z 231. členom SPZ), za kar v konkretni zadevi ne gre.