Appeal dismissed; pavlijanian seizure requires probable risk of asset disposal against third party.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Posebnost pavlijanske tožbe je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 1. 7. 2015. Odločilo je še, da bo o stroških postopka odločeno s končno odločbo.

2. Zoper sklep se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep tako, da ugodi ugovoru in zavrne predlog za začasno odredbo, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je prvo sodišče glede opredelitve nedenarne terjatve le pavšalno navedlo, na katero zakonito določilo misli, pri čemer je pravno neutemeljena navedba, da ZIZ sodišču ne nalaga, da v sklepu o začasni odredbi opredeli nedenarno terjatev, ki je predmet zavarovanja. ZIZ ne pozna takšnega določila, kot ga ima v mislih prvo sodišče. Toženka s tožnico ni imela nobenega pravnega razmerja. Tožnica bi morala tožiti A. A. Toženka je v skladu s predpisi sklenila zakonito kupoprodajno pogodbo s prodajalko A. A. Pred sklenitvijo pogodbe je bilo stanje v zemljiški knjigi „čisto“. Tožnica ni nikoli predlagala zoper A. A. zavarovanja v zemljiški knjigi pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med toženko in A. A. Ni res, da je A. A. predmetni nepremičnini že prej prodala tožnici. Tožnica v zemljiški knjigi ni bila nikoli vknjižena kot lastnica. Tožnica ni nikoli izvajala nobenih del na spornih nepremičninah in so drugačne ugotovitve prvega sodišča neutemeljene. Nerazumljiva je utemeljitev sodišča v 7. točki obrazložitve, ko navaja „verjetni izkaz objektivne nevarnosti“. Ne obstaja nobena nevarnost za izterjavo bodoče terjatve, saj toženka nima nobenega namena prodati kupljenih nepremičnin. Tožnica ni z ničemer izkazala, da obstaja „verjetni izkaz“ za odtujitev obravnavanih nepremičnin. Toženka ni z nobenim dejanjem izkazovala takšnega ravnanja, ki bi kazalo na prodajo teh nepremičnin. Brez pravne in dejanske podlage je ugotovitev sodišča, da obstaja „nevarnost za bodočo izterjavo“.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz tožničinih trditev izhaja, da kot upnica izpodbija pravno dejanje dolžnice A. A., in sicer pogodbo o prodaji nepremičnin z dne 16. 4. 2014 med prodajalko A. A. in toženko kot kupcem. Gre za Pavlijansko tožbo, katere posebnost je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.

6. Kakšen je zahtevek tožnice proti toženki je razvidno iz tožbenega predloga. Ni potrebno, da se ga vključuje v izrek sklepa o začasni odredbi. Sodišče ga presoja v postopku zavarovanja z vidika izpolnitve pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ, pri čemer zadošča dokazni standard verjetnosti. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnica verjetno izkazala terjatev do toženke in pritožbeno sodišče sprejema njegove razloge kot pravilne. Z nedenarno terjatvijo do toženke je glede na specifičnost tovrstne izpodbojne tožbe tesno povezana tudi tožničina denarna terjatev do dolžnice A. A., katero je tožnica prav tako izkazala za verjetno.

7. Prvo sodišče je v sklepu o začasni odredbi obrazložilo, da je tožnica verjetno izkazala tudi subjektivni pogoj po 256. členu OZ, med drugim, da je toženka vedela, da je tožnica na spornih nepremičninah (ki jih je A. A. najprej prodala tožnici) že izvajala določena dela. Te ugotovitve toženka v ugovoru ni izpodbijala in gre zato v tem delu za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Za obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe zadošča verjetno izkazana objektivna nevarnost iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je verjetno izkazana tudi ta predpostavka. Ali ima toženka namen razpolagati s spornimi nepremičninami ali ne, ni relevantno. Izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, se ne zahteva.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep (353. člen v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).